Niko, res je, ampak ne za vsako ceno. V ljubezni načeloma uspeva partnerstvo, ki je enakovredno na čimveč področjih. Do maminih sinčkov in copatarjev slejkoprej začutim usmiljenje ( ker pri načinu vzgoje samo niso imeli kaj dosti) in izgubim spoštovanje, ko v odrasli dobi nimajo dovolj notranje moči ali volje, da presežejo nadvse škodljive posledice takšne vzgoje, za katero so krive predvsem matere. Freudu dam glede Ojdipovega ali boljerečeno Jokastinega kompleksa čisto prav.
Odraslega moškega ne moreš prevzgajati, pa amen. On lahko kvečjemu v določenih trenutkih prilagodi svoje obnašanje, da doseže željeni cilj ali kompromis, odnos do sveta ali ljudi pa ostane bolj ali manj enak. Takšen človek, ki mu je mamica vse k riti prinašala, bo v partnerki iskal drugo mamico, na katero se bo lahko naslonil, ker je to pač tako zelo udobno.Tak človek ne bo samostojen takrat, ko bo to najbolj potrebno. Raje se bo vdal v usodo ali se zapil in tarnal nad svojo nesrečo. Za vse bodo krivi drugi, on pa nič.
Bivši tip od moje mame je živ primer za to. Ločen od žene in dveh sinov se je preselil nazaj k staršem. Svoj čas je bil dokaj uspešen v nekem dobrem podjetju, zdaj pa šušmari tu in tam. Rad ga srkne in prodaja dokaj topoglave modrosti. Za vse smo krve ženske in pa komunisti, on pa ne. Glavno, da mu je mati vedno vse oprala in zlikala.
Sorry, ampak takega partnerja nobena ženska, ki da kaj nase, ne more spoštovati. Prevzgojiti še manj, zato ima že sama tema skrajno bedast naslov. Žalibog imajo sploh slovenske matere tisti Cankarjev sindom, ob katerem mi postane slabo. Preberi si Skodelico kave, pa ti bo vse jasno. Pa kako knjigo o razvojni psihologiji zraven. Odlična je knjiga dr. Marjana Košička Starši-nestarši. Jako zanimivo branje o tem, da lahko v prvih letih življenja otroku zajebeš 85% čustvenega programa, okoli katerega gradi svoje poznejše življenje.
