Nermin Bajramović se je mnogim generacijam osnovnošolcev zapisal v srca kot priljubljen, zabaven in razumevajoč učitelj matematike, ki snov rad predstavi na enostaven, drugačen in kdaj tudi humoren način. S svojim pristopom je marsikateremu učencu olajšal pouk matematike, pred katerim je morda prej čutil strah ali odpor. Učenci in kolegi ga radi opisujejo kot prijaznega, energičnega in pravičnega učitelja, ki si vzame čas tudi za pogovor o aktualnih temah in stiskah učencev. Letos je za svoje delo na področju osnovnega šolstva prejel prestižno nagrado za izjemne dosežke, ki ga podeljuje Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije. O tem, kaj mu nagrada pomeni, kako doživlja svoje delo, na kakšen način motivira učence in o izzivih današnje moderne dobe, smo spregovorili z njim v pogovoru, ki si ga lahko preberete v spodnjih vrsticah.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je letos podelilo nagrade za izjemne dosežke in življenjsko delo v šolstvu. Od enajstih nagrad so kar tri prejeli Zasavci. Marjetka Bizjak za življenjsko delo na področju srednjega šolstva, dr. Uroš Ocepek za izjemne dosežke na področju srednjega šolstva in vi za izjemne dosežke na področju osnovnega šolstva.

Kako bi to komentirali? Je Zasavje regija, kjer je drugačnost, povezana s kreativnostjo, nekoliko bolj izrazita? Kaj vam nagrada pomeni?

Zasavje je regija, ki je v preteklosti bila znana po premogovništvu, ki je kalilo trmaste in že pregovorno uporniške ljudi. Tukajšnji ljudje imajo radi, če je človek dostopen in odprt. Sprenevedanje in prodajanje megle se tukaj ne obrestuje. "Lejga, mjene pa nouš farbu," bi klen Zasavec prekinil kakšen samogovor. Lahko bi rekel, da Zasavec ne postane vzvišen, ko nekaj doseže v življenju, ampak to rad deli s prijatelji oz. po zasavsko kamerati. Pogosto se vprašam, koliko časa bo ta solidarnostni kameratšaft trajal, in upam, da čim dlje. Osebno sem se v tem zasavskem duhu vedno dobro počutil, ker sem kot otrok živel v rudarski družini. Mogoče je moj bosanski duh pripomogel k temu, da se na težave pogosto odzivam s humorjem, iz izkušenj razumem socialne stiske ljudi, s pozitivnim pogledom na življenje pa si iz ovir naredim izzive. Ker mi skozi življenje ni bilo postlano z rožicami, me tudi učenci težko ukanijo, da jim nasedem na kakšno potegavščino, razen ko se delam, da sem nasedel (smeh). Lahko bi rekel, da ko gre nekaj v pravo smer, se pustim ukaniti, ko ne gre, pa stvar preusmerim, da gre tja, kamor menim, da je prav.

Nagrada mi pomeni predvsem priznanje vsemu mojemu dosedanjemu strokovnemu delu. Ker sem po naravi odprt in se rad šalim, včasih izpadem premalo uraden, ker še vedno obstaja neko mišljenje, da je matematika resna in se je treba temu primerno obnašati. Menim, da posebno težo nagradi daje tudi to, da je o tem odločala strokovna komisija in ne glasovi javnosti, ker ob slednjem je vedno možna tudi subjektivnost. Še najbolj pa sem vesel nagrade zaradi mojih staršev, ki sta bila na podelitvi ponosna in tudi malce solznih oči, ker je njun sin od tistega malega sedemletnega dečka, ki so ga pripeljali iz Bosne, sedaj prejel najvišjo nagrado na področju osnovnega šolstva.

Otroci in sodelavci vas opisujejo kot izjemno energičnega, prijaznega in pravičnega učitelja, ki se rad poigra tudi z drugačnim pristopom poučevanja. Matematiko ste namreč približali tudi učencem, ki so prej zase menili, da jim ni ljuba ali da jim nikakor ne gre. Kako vam je to uspelo?

Ja, beseda energija je ena izmed meni najljubših besed. Če pustimo ob strani fizikalno in kemijsko energijo, je tista človeška, ki jo dobiš v dobrem vzdušju, preprosto nalezljiva. Omenjena energičnost je skupek moje ljubezni do tega predmeta, karakternih značilnosti in športnega duha, v katerem sem živel. Leta in leta igranja nogometa s prijatelji, kjer se vedno znova pogovarjaš, kako bi stvari izboljšal, zakaj se kdo ni odzval, kot bi moral, so me izoblikovala v to, da rad v skupini naredim ekipo in timski duh. Učitelj je kot trener, ki mora različno sposobnim igralcem najti mesto v ekipi in ustvariti timski duh, da lahko presenetijo tudi favorita. 

To pomeni, da učenec z ustrezno spodbudo, trudom in zavedanjem, da zmore, lahko doseže tudi stvari, ki so se mu prej zdele nedosegljive. Slišal sem že opazko: "Pa saj pri njem nimajo nič boljših ocen." Ocena meni osebno ni nikoli prioriteta, ampak znanje in pot, kako priti do njega. Matematika je na urniku skoraj vsak dan in presneto pomembno je to, da se na poti do te famozne končne ocene dobro počutiš. Osebno rad skrbim za počutje pri vožnji na matematičnem toboganu, ker se zavedam, da je nekaterih te vožnje strah, drugi so ji težko kos, tretji pa se je veselijo. Na koncu vožnje sem vesel, če so bolj vzljubili lepote matematike in so do dobljene zaključne ocene ustrezno samokritični ter jo sprejemajo.

PREBERI ŠE: Zato pri matematiki spodbujajo uporabo prstov, abaka, kamenčkov in kock

Kako pa se spominjate svojih učiteljskih začetkov in kaj vas pri delu najbolj motivira?

V spominu mi je ostal prvi nastop na študentski praksi, ko dejansko še nisem vedel, ali sem iz pravega testa za v razred. Zelo so mi v spominu ostale pohvale s strani profesorja didaktike matematike, dr. Magajne, ki je hospitiral pri tej uri. Večkrat sem povedal, da mi je v spominu ostalo, ko je dejal, da imam dar, da učence pritegnem in da jim težke stvari povem na zelo preprost način. 

Po opravljeni diplomi nisem imel klasičnega pripravništva, ampak sem zaradi okoliščin takoj začel samostojno učiti v razredu. Spomnim se ur pisanja priprav dolgo v noč. Priprav nisem tipkal na računalnik, ampak sem jih pisal na roke, ker mi tako misli in ideje bolje tečejo. Menim, da bi učitelj na začetku poti moral napisati vse priprave sam, ker bi jih tako ponotranjil. Nekateri so mnenja, da s tem izgubljajo dragocen čas in se raje poslužujejo že izdelanih predlog, kar pa dolgoročno ni dobro. Na začetku tako res prihranijo nekaj časa, ker pa ne ponotranjijo koncepta ure, ga tudi pozneje v zrelih letih, ko imajo še manj časa, volje in energije, težko nadoknadijo. 

Pri urah sem vedno pozoren na tisto uvodno motivacijo ali zanimivost, ki osmisli potek ure. Trudim se izbrskati nekaj v zvezi z obravnavano snovjo, da učenca pritegne k poslušanju. Ko imaš učenčevo pozornost, je to glavni temelj za lep potek učne ure. Moj odgovor na vprašanje bi tako lahko bil, da je moja motivacija to, da pridobim pozornost čim večjega števila učencev.

Kaj pa vam pomeni matematika? Zakaj vam je ta predmet tako zelo pri srcu, da ste se ga odločili poučevati vse življenje?

Matematika je povsod okrog nas, če se zavedamo ali ne. Matematika je univerzalni jezik, ki nas uči strukturiranosti, urejenosti, sistematike in dokazovanja. Matematika je skrita v naravi, zvezdah, tehniki in skozi zgodovino so določena matematična dognanja prehitevala razvoj. Zdela so se, kot da so uporabna le v abstraktnem matematičnem svetu, vse dokler kakšen fizik, kemik ali tehnik ni posegel po tem dognanju in ga uporabil pri svojem delu. 

Rad rečem, da matematike nikjer ne potrebuješ, ampak le povsod. To kontradiktorno trditev učencem navržem zato, da jim med vrsticami povem, da je matematika vtkana povsod, ne da bi se tega zavedali. Ko jim govorim, da je matematika prisotna v glasbi, umetnosti, športu in sploh v njim domačem svetu zabavne elektronike, ne želim doseči, da vsi vzljubijo matematiko in zaradi tega več računajo, ampak zgolj da spoštujejo dosežke naše civilizacije.

Da sem učitelj matematike, je bolj splet okoliščin kot pa otroška želja, da bi bil učitelj. Res nisem eden tistih učiteljev ali učiteljic, ki so imeli že v mladih letih željo, da bi postali učitelji. Po končani elektrotehniški šoli sem vpisal smer Matematika–tehnika, ker je bila matematika meni vedno ljub predmet, tehnika pa mi tudi ni bila tuja. Pozneje sem se veliko srečeval z računalništvom, a ko sem se odločal za študij, računalnika sploh nisem imel. Dobil sem ga v drugem letniku fakultete in od takrat spoznavam prednosti ter pomanjkljivosti dela z računalnikom.

Kakšen učitelj je po vašem mnenju dober učitelj? Katere karakteristike ga zaznamujejo?

Po mojem dobrega učitelja žene strast do predmeta, ki ga uči. Dober učitelj ne izgublja dragocenih minut z birokracijo, ampak čim več minut namenja interakciji z učenci. Pri tem imam v mislih tako strokovno razlago kot vse druge aktualne družbene dogodke, do katerih ima stališče. V razredu spodbuja kritično mišljenje, spoštovanje različnosti in gradi pozitiven odnos do življenja. 

Moj način je takšen, da v razred pridem s fokusom, kaj morajo učenci po tej uri znati, obenem pa jim dam čas, da povedo, kaj se jim dogaja. Pogosto se tako zgodi, da imamo navrženo neko aktualno temo, se o njej pogovorimo, nadaljujemo s snovjo in se obenem ob vsakem premoru od snovi vrnemo k načeti temi. Tako jadramo med strokovno razlago in sproščenim pogovorom o temi, ki jih tisti hip bolj zanima, do konca ure. Tako je obdelana tako učna ura kot aktualna problematika in je volk sit ter koza cela.

Pogosto slišimo, da se ne učijo le učenci, ampak da se tudi učitelj uči od učencev. Česa so vas vaši učenci naučili?

Ja, res je. Mene navdušuje ta njihov svet, kjer se prepletata virtualnost in resničnost. Najbolj so me naučili, da v današnjem svetu ni treba vsega vedeti od samih temeljev. Njih ne zanima, zakaj nekaj deluje, kako deluje, kdo je kaj ustvaril, ampak le končna uporaba. V mojih časih je tako nekdo sam programiral video igrico ali pa sam postavil tako strežnik kot spletno stran. 

Spominjam se časov, ko sem še v beležnici tipkal kodo za spletno stran in v pričakovanju čakal, če se bo prikazalo tisto, kar sem kodiral, ko bom osvežil stran. Dandanes pa so učenci bolj uporabniki storitev, omenjeno stran bi naredili s predpripravljenimi gradniki in z ustrezno vizualizacijo. S tem so prikrajšani pričakovanja, kako bo vse skupaj videti. Nasploh sem mnenja, da bi učenci morali imeti več dejavnosti, kjer ne bi takoj na zaslonu videli, kaj bo nastalo, ampak bi konstrukt morali imeti v glavi. 

Osebno se prepričujem, da moram narediti preskok v miselnosti, da je danes bolj pomembno, da vse deluje in da ne potrebujejo tiste želje po tem, da bi vedno vedeli kako. Sam jih skušam vseeno izzvati, da raziskujejo, kaj je v ozadju, ker si tudi mala Slovenija želi imeti čim več mladih, ki raziskujejo in bodo kasneje ustvarjali dodano vrednost v gospodarstvu.

Ko so vas povabili k sodelovanju pri projektu 5KA – resnozabavni spletni učilnici, ste se z veseljem odzvali. Prek video posnetkov ste ne le svojim učencem, temveč tudi vsem drugim, ki so spletno učilnico spremljali, pomagali do obnavljanja ali usvajanja znanja iz področja matematike. Kako vi dojemate učenje prek spleta, učenje s pomočjo spletnih aplikacij ali video posnetkov?

Učenci so si med seboj različni in je prav, da lahko snov usvajajo po različnih kanalih. Pri pouku se uporabljajo učbeniki, delovni zvezki, interaktivni učbeniki in še bi lahko naštevali. Spletna učilnica 5KA je pohvale vredna ideja. Osebno mi je bila ta izkušnja zanimiva predvsem zato, ker sem bil prisiljen snov strniti v nekajminutni video. Učitelji radi govorimo na dolgo in široko, tukaj pa je bilo treba povedati bistvo in pri tem biti zanimiv, zabaven in poučen. Dobil sem veliko pozitivnih odzivov na 5KO. 

Izpostavil bi telefonski klic ene babice, ki je bila nad videi navdušena, saj se je z njimi pripravila za snov, ki jo je predelala z vnukom. Tako sta kakovostno preživela čas in se pri tem še učila. Opažam, da imajo učenci radi video posnetke učnih razlag in se jih poslužujejo. Tudi tukaj je viden preskok generacij, kjer jaz veliko raje preletim napisano gradivo in prihranim čas, ki bi ga porabil za gledanje, ustavljanje in previjanje videa. Ustvarjalci 5KE so se s to učilnico približali konceptu, ki ga učenci sprejemajo in jim je blizu. Glede na to, da jeseni prihajajo še novi videi z vajami, ne dvomim, da se bodo posluževali tudi teh.

Kako nove tehnologije vplivajo na vzgojo otrok? Kakšne so prednosti uporabe spleta na tak način? Kakšne pa slabosti? Menite, da je treba otroke sočasno z napredkom tehnologije izobraževati tudi o varni uporabi spletnih aplikacij in vsebin? Se tudi vi kdaj o tem pogovarjate z učenci?

Nove tehnologije so del vsakdana učencev in tudi nas odraslih. Družbena omrežja dandanes uporabljajo tako eni kot drugi. Ta virtualni svet skuša posnemati resničnega. Mladostniki uporabljajo druge vrste družbenih omrežij kot odrasli. Ko v resničnem svetu med mlade pride starejša oseba, se ti obnašajo drugače, manj sproščeno in tako tudi v družbenih omrežjih nekako bežijo od takšnih aplikacij, ki jih v dobršni meri uporabljajo odrasli. 

V tem virtualnem svetu se dogaja marsikaj in o tem se velikokrat pogovarjamo. Zanimivo je, da oni o tem veliko vedo, znajo prijaviti določene vsebine, blokirati neželena prijateljstva ipd. Pri svojih urah niti ne govorim toliko o varnosti na internetu, ker je to na šolah dostikrat organizirano v okviru tematskih dni na to temo. Predavanja o pasteh interneta in varnosti na internetu šole organizirajo tako za učence kot starše. Temo sicer pri uri komentiram, če sem izzvan, raje pa razkrivam prednosti uporabe samih aplikacij in jih skušam ozavestiti, da se vsi miselni procesi najprej zgodijo v glavi in šele nato lahko zaživijo na računalniškem zaslonu. Moj svet je pač svet geometrije, ki jo pri urah izvajamo na papir s šestilom in ravnilom ter kasneje osmislimo s programi dinamične geometrije.

Pravijo, da so osnovnošolci bolj zahtevni, kot so bili pred leti. Se strinjate s to trditvijo? Kako se to odraža v učilnici?

S to trditvijo se ne bi strinjal, ker se osnovnošolci srečujejo s podobnimi stvarmi kot tisti v naših letih. Tudi oni so, kot smo bili mi v puberteti, obremenjeni z videzom, imajo simpatije, se stepejo, so ustrahovani, ne marajo šole, a brez nje ne morejo, vihajo nos nad hrano, učiteljem dajejo vzdevke, obnašanje prilagodijo posameznemu učitelju in še bi lahko našteval. So res tako drugačni, kot smo bili mi? 

Osnovnošolci so takšni, kot smo jih ustvarili mi kot družba. Učenci uporabljajo na desetine delovnih zvezkov, v katerih mrgoli nalog izbirnega tipa poveži, pobarvaj ali obkroži, ki bore malo naučijo. Odprt učbenik in dopisovanje v prazna polja delovnega zvezka ni znanje, ampak prepisovanje. Vsak predmet ne potrebuje delovnega zvezka. To, da učenec naredi miselni vzorec o sesalcih ali pa nariše prehransko piramido, je lepše, če stori v zvezek, kot pa da izpolnjuje predpripravljene prostorčke in oblačke. Učencem se včasih prepoveduje dostop do največje zbirke znanj – interneta, ker bi telefone uporabljali v druge namene. Mar ni domena učitelja, da opozori oz. ga nauči, za kaj se ga bo to uro uporabljalo? Mar ni v analognih časih nekdo na skrivaj bral strip, ki ga je imel skritega za zvezkom? Tudi takrat je na to moral biti pozoren učitelj.

PREBERI ŠE: Vaje, ki bodo otrokom ob učenju prišle še kako prav

Pri pouku pogosto zares velja, da je manj več. S tem, ko se učenec angažira in ustvari neko stvar od samega začetka, je kot prvo njegov izdelek unikaten, kot drugo pa ima veliko večjo zapomnitveno vrednost. In prav unikatnost je tisto, kar moramo spodbujati. Osnovna šola je osnovna in mora graditi na konceptih, ki bodo temelj za poznejše izobraževanje. Če so osnovni koncepti zamujeni, so lahko to pozneje nepopravljive težave. Očitno je, da so težavni osnovnošolci, ki to dejansko niso, plod več dejavnikov, kot je izgubljena avtonomija učitelja in šolskega sistema, poseganje staršev v šolsko delo, ki je lahko včasih tudi upravičeno, in omenjena družba, ki skrbi, da vzgoji sodobnega uporabnika izdelkov. Vsi smo potniki v dobro podmazanem stroju komercialnega potrošništva in tudi šolstvo ni popolnoma imuno na njegove lovke.

Ukrepi ob izbruhu epidemije koronavirusa so številne otroke pahnili v še večje stiske, ki se bodo poznale še dolgo časa. Čudno obdobje, ko so šole slepo sledile navodilom in odlokom ministrstva, izvajale pritiske na učence in učitelje, ne bo kar tako izginilo. Takrat se je resnično pokazalo, kako krut je lahko sistem, tudi šolski, ko so se določenim učencem dobesedno zaprla šolska vrata. Na trenutek smo pozabili, da je osnovna šola za vse obvezna in so vsi upravičeni do izobraževanja. Po drugi strani pa je ta situacija v šolski sitem na velika vrata pripeljala šolo na daljavo, katere elementi se bodo uporabljali v prihodnosti in bi bilo napak, da se pridobljene izkušnje zavržejo. Spet se je pokazalo, da se lahko težava obrne sebi v prid, če se jo vzame kot izziv.

Imate v vseh letih poučevanja morda kakšno anekdoto iz šolske učilnice, ki jo radi poveste tudi v družbi in se ob spominih nanjo iz srca nasmejete? Jo lahko delite tudi z nami?

Kar nekaj anekdot sem že povedal in se ne bi rad ponavljal. Od te, ki jo bom omenil, je minilo že precej let in zdaj jo z distance lahko omenim. Upam, da ne doživim kakšnega zgražanja nad povedanim. Takole je bilo. Kot razrednik sem rad ustvarjal timski duh v razredu in sem z učenci v enem od pogovorov naletel na temo namernega izostajanja od pouka. Vedno sem jim govoril, da nikoli ni težava takšna, da se z njo ne bi soočil in tako je bolje tudi dobiti negativno oceno ali pa prositi učitelja za nov termin, kot pa se izogibati zadolžitvi. Seveda je sledilo vprašanje, če sem kdaj namerno manjkal in sem povedal, da sem v srednji šoli v četrtem letniku izostal od določene zadnje ure pouka, ker se je tako dogovoril celoten razred. Povedal sem, da je takrat prevladal timski duh, da smo delovali kot neka celota, čeprav je bilo narobe. 

Niti opazil nisem, da so oni z odprtimi usti pozorno poslušali, ko sem govoril o tem kolektivnem duhu, ko se skupina za nekaj odloči. Naslednji teden so prvo uro manjkali pri pouku. Skupaj so se dogovorili, da vsi ostanejo doma! Klicali smo starše, ugotavljali, zakaj jih ni, skratka bilo je zelo zaskrbljujoče. Prišli so na naslednjo uro. Pogovor z njimi sva opravila z ravnateljico in jim povedala, kako zelo narobe je bilo to. Oni so se le muzali, ker so mi pokazali, kakšna ekipa so. Teh iskrivih navihanih oči ne bom pozabil. Meni je to dalo res misliti, ko sem bil jezen in ponosen na njih, obenem pa sem se zavedel moči svojih besed. Pozneje sem še velikokrat srečeval posameznike iz te generacije, ostali so dobri prijatelji, ob omembi dogodka, ko so me spravili v zadrego, pa se samo nasmejijo.

.