"Učiteljica sem, ker uživam biti istočasno tudi učenka. Menim, da lahko učitelji uspešno poučujemo in razumemo učence šele takrat, ko smo tudi sami učenci in se lahko učimo od učencev, jih razumemo, vemo, kaj razumejo, kaj znajo, koliko zmorejo in kako se učinkovito in uspešno učijo. Vedno znova sem ponosna, da se lahko učim od otrok, tako šolskih kot tudi svojih, in da jih lahko poučujem. Tale vzajemnost, odnos daš–dam nas vse bogati," nam že takoj na začetku pogovora predstavi svoj poklic Anja Frank, učiteljica angleškega jezika. Pogovor z njo si lahko preberete v spodnjih vrsticah.

Kako je epidemija po vašem mnenju vplivala na nivo znanja otrok? 

Slabo, saj je onemogočila enake možnosti za vse in učence razdelila po socialnem statusu, kar je nedopustno. Znanje mora biti enako dosegljivo za vse, pod enakimi pogoji, česar pa šolanje na daljavo ne omogoča. Učenci morajo znanje pridobivati po različnih kanalih, na različne načine ter v stiku s sovrstniki in vsemi, ki jih obkrožajo.

Po čem se šolanje na daljavo najbolj razlikuje od šolanja v učilnici? 

Predvsem po daljavi, motnjah tehnike in tehničnih težavah, ki velikokrat niso odvisne od nas – in to je treba otrokom povedati, tako da se ne čutijo krive ob izpadu interneta ali če računalnik ne zmore. Med učitelji in učenci ni tistega pravega stika, ki je bistven za avtentično učenje. 

Kako ste se s tem soočili vi? 

Jaz sem izrazito improvizatorski tip učitelja, ki se hitro prilagodi razmeram. Rada imam izzive in raziskujem nove načine učenja, nova okolja. Prav tako pa mi je delo v spletnem okolju zanimivo in izredno rada pridobivam nova znanja tudi na tem področju.

Ali ste zagovornica načela, da šolske obveznosti v kar največji meri prepustimo otroku, ali je boljše, da mu pomagamo? V kolikšni meri? 

Sem mama dveh otrok in trudim se ju naučiti, da je šola njuno delo. Ves trud, ki ga bosta vložila vanjo, bo poplačan z znanjem in obratno. Starša jima lahko pomagava, a ničesar ne počneva namesto njiju. Tako sva ju s partnerjem učila od malega. Sama morata opraviti proces šolanja in izkusiti tako odlične dogodke kot tudi tiste slabe. Da otrok dozori v zrelega odraslega, mora na poti odraščanja izkusiti tudi frustracije, ki ga ojačajo.

Dandanes obstaja veliko aplikacij in strani, na katerih lahko otroci na zabaven in zanimiv način dopolnijo svoje znanje. Kakšno je vaše mnenje o tovrstnem učenju? 

Sem za, vendar v zelo omejenem času. Zagovarjam učenje v živo, učenja zunaj in v različnih življenjskih okoljih ter sem za pristno učenje, učenje od vrstnikov in z vrstniki ter za učenje med ljudmi.

Ali so za uspeh v življenju in karieri resnično potrebne le petke? Kaj ocene pomenijo osnovnošolskim otrokom in kaj njihovim staršem? Kako jih vidite vi? 

Ocena ni vedno in nujno odraz znanja. Žal je tako. Menim, da je znanje za življenje veliko več kot ocena. Prevečkrat se šola preseli domov in obremeni starše, ki vlagajo veliko truda v to, da bi otrok dosegel neko oceno. V tem primeru je razočaranje staršev veliko, kar je razumljivo, saj so v oceno vložili svoj trud in so sedaj razočarani. Ta proces bi moral ostati v navezi učenec–učitelj.

Zakaj ste se odločili sodelovati pri projektu 5ka? 

Iz čiste radovednosti, kako je stati pred kamero, in ker imam rada izzive, popestritve v življenju. Rada se preizkušam v novih, drugačnih stvareh.

Kakšni so cilji vašega sodelovanja pri projektu?

Želim poudariti, da je lahko učenje najmlajših drugačno od sedenja v klopeh in reševanja nalog v delovnih zvezkih, in da so lahko načini poučevanja dinamični, raznoliki. Tako poučuje že veliko učiteljev. Ko podajamo vsebine na načine, ki so primerni starostni stopnji učenca, spodbudimo razmišljanje in omogočimo lažje predelovanje podane snovi ter lažjo zapomnitev, kar se vedno znova izkazuje za učinkovito. To od učitelja sicer zahteva več časa za priprave in izvedbo. Sledimo zastavljenim ciljem, dejavnosti na poti do cilja pa si izbiramo sami, vsako uro kreiramo sami, a učenci snov zato tudi težje pozabijo in znanje je trajnejše.

Kako bi starše in otroke povabili k uporabi oz. ogledu 5KE? 

Naj bo učenje posebno in prijetno doživetje ter posnetki dodatna popestritev pri celostnem, življenjskem učenju, učenju v naravi, učenju z vrstniki in vsemi, ki nas obkrožajo.

Ste se med snemanjem kdaj zmotili, nasmejali? Kaj se je zgodilo? 

Seveda. Težko je imeti nevidno publiko, ki ne poda takojšnjih povratnih informacij, tako kot živ razred. Ekran ne nadomesti resničnega življenja. Nikoli.