V različnih deželah po svetu je starost, pri kateri otrok vstopa v šolo, različna. V večini evropskih držav se giblje med petim in sedmim letom. Slovenija je s posodobitvijo šolskega sistema in prehodom iz osemletke v devetletko starostno mejo za vstop v prvi razred znižala s sedem na šest let. Kljub temu se vedno več staršev odloča za odlog šolanja in otroke v šolo še vedno vpisuje pri sedmih letih. 

Pri tej starosti pa so otroci še vedno ranljivi, zato je pomembno, da jim v tem obdobju stojimo ob strani in se jim pomagamo izoblikovati v samozavestne in uspešne posameznike. Za samozavest sta vsekakor pomembna tudi znanje in zaupanje v svoje sposobnosti. Otroci, ki so v šoli uspešni in uspešno rešujejo naloge ter opravljajo postavljene izzive, radi hodijo v šolo. Za trud in rezultate so nagrajeni, zato se počutijo dobro, njihova samozavest pa raste. Na ta način pridobivajo tudi znanje, informacije in navsezadnje svoje mesto v razredu. Nasprotno pa otroci, ki niso uspešni pri reševanju nalog in postavljenih izzivov, z vsakim dnem izgubljajo motivacijo, se slabo počutijo in vse bolj zavračajo šolo ter jo dojemajo kot nekaj slabega. 

Ali otrok potrebuje našo pomoč pri šolskih obveznostih? 

"Noben otrok ni enak drugemu. Nekaterim je delo na daljavo zelo ustrezalo in so v tem času blesteli. Ti ne potrebujejo toliko pomoči, vseeno pa je dobrodošla občasna kontrola, saj mu s tem sporočamo, da je njegovo delo pomembno. Pri učencih, ki imajo težavo z motivacijo, in tistimi z učnimi težavami je vsekakor pomembna pomoč. V vsakem primeru je dobrodošla neka oblika nadzora. Pri učencih z učnimi težavami pa je pomembno, da se povežemo z razrednikom in svetovalno službo, ki lahko uredita tudi kakšno obliko učne pomoči na daljavo,"  nam je pojasnil osnovnošolski učitelj Jernej Jakob. 

Učiteljica Anita Mirjanič pa je dodala: "Prav je, da smo otroku na voljo, ko potrebuje pomoč ali nasvet. In prav je, da se otrok tega zaveda. Včasih je dovolj kakšna beseda ali nasvet in otroku delo steče. Ko rečem 'nadzor nad delom', to ne pomeni, da otroka neprestano preganjamo ali mu stojimo za hrbtom, temveč da ga vprašamo, katero snov so se učili, kaj mu je všeč, kaj ne, naj deli z vami zanimive vsebine. Konec koncev na ta način otrok ponovi snov, starš pa dobi vpogled v to, kako snov razume in katere so njegove najljubše teme."

V prvem razredu se otroci med seboj zelo razlikujejo v sposobnosti govora, v izražanju in besednem zakladu. Pri tem jim lahko starši pomagamo tako, da jih spodbujamo h govoru, pri čemer jih ne prekinjajmo, ker so morda nerodni ali ker jecljajo, temveč jim resnično prisluhnimo. 

"Pri mlajših je seveda potrebna tehnična pomoč staršev, pa tudi pomoč pri branju navodil, kar je za starše naporno, saj vse to usklajujejo še s službenimi in drugimi obveznostmi. Starejši otroci pa so lahko samostojni in tako je najbolj prav. Tudi v šoli nimajo ob sebi staršev. Ti naj se ob pravem trenutku zanimajo za otrokovo delo na daljavo. Spontan pogovor med vsakdanjimi opravili dela čudeže," je še zaključila učiteljica Janja Rostohar. 

Šola je namreč danes kar zahtevna. Po izkušnjah učiteljev sodeč, se v njej bolj odrežejo otroci, ki so jim starši na voljo ter jim nudijo podporo in po potrebi tudi pomoč. Marsikateri nadarjen otrok namreč hitro popusti, če je prepuščen sam sebi in ga starši sploh ne nadzorujejo. Zgodi se, da začne popuščati pri pouku, pozablja pisati domače naloge in izgublja motivacijo za učenje. 

Zato je pomembno, da ste na voljo za vsa otrokova vprašanja 

Priprave na šolo se začnejo že v predšolskem obdobju. V tem času je prispevek staršev izjemno pomemben. To pomeni, da je treba že triletnemu ali štiriletnemu otroku, ki nas začne zasipavati z vprašanji, kdo, kaj, kako, zakaj in čemu, odgovarjati z veseljem in vztrajno. Če bomo otroka prevečkrat zavrnili ali ignorirali njegova vprašanja, se bo otrok prestrašil svoje radovednosti in radoživosti, kar seveda ni prav. Otroku bomo pomagali pridobiti samozavest, če ga bomo že doma spodbujali k temu, da bo vedno vprašal, kar ga zanima, in povedal, česa še ne ve. Neumna ali brezpredmetna vprašanja namreč ne obstajajo, saj nam odgovori nudijo širši pogled na svet in situacijo, v kateri smo se znašli. Če bodo starši otroka prevečkrat zavrnili, se bo to kasneje poznalo tudi v šoli, ko si ne bo upal spraševati, dvigovati roke in sodelovati pri pouku, saj se bo bal zavrnitve. 

Za vse starše pa velja nasvet, naj se zanimajo za otrokovo delo v šoli, vendar ne v obliki zasliševanja v trenutku, ko prestopi domači prag in odloži šolsko torbo, saj bomo tako dosegli zgolj odpor in to, da bo otrok o tem nerad govoril z nami. Ko pride otrok iz šole domov, mu je treba pokazati, da je prišel v toplo in varno zavetje, ter ga sprejeti z občutkom veselja, da je družina po dolgih urah spet skupaj. Ko otrok poje kosilo, se preobleče in si nekoliko odpočije, pa nam bo prav gotovo z veseljem pripovedoval o svojem dnevu v šoli, o tem, kaj so se učili, in tudi o manj prijetnih dogodkih in krivicah, če ga bomo kot starši znali poslušati in mu prisluhniti. Učenec, ki je dobil v šoli nezadostno oceno, bi to najverjetneje želel zaupati svojim staršem, vendar v tem primeru potrebuje spodbudo in nasvet, ne pa pridigo. V nasprotnem primeru nam ne bo upal povedati o manj prijetnih izkušnjah v šoli in se bo zapiral vase.