Blog
/ Arhiv člankov
Sem mama in sem 'boomerka'
Še niste slišali za ta izraz? Mlajše generacije s tem izrazom poimenujejo osebe, ki imajo zastarelo, konzervativno ali neprilagodljivo razmišljanje in do mlajših premorejo zgolj pokroviteljski odnos. Ko sem slišala to oznako, sem sprva zapihala od jeze, ker se imam za osebo odprtega uma in srca, a sem nato kaj hitro spoznala, da je med nami tako velika generacijska vrzel, da sem s svojimi izjavami in razmišljanjem kdaj tudi 'boomerka'.
'Kaj?! Sinu si dala ime po hrani?'
"Aja, sina si poimenovala po hrani? Jaz ga ne bi nikoli," mi je po rojstvu prvorojenca dejala znanka. Čeprav je nisem vprašala za mnenje. In še vedno sem prepričana, da imajo naši najlepša imena. Vsaj zame.
Na počitnice z enim otrokom, medtem ko sta dva doma z očkom? Da!
Še pred nedavnim sem bila prepričana, da bomo na počitnice vedno, vedno šli skupaj, sicer sploh ne bomo odšli. Da ne bi bil kdo od otrok užaljen in da se ne bi počutil zapostavljenega. A sčasoma in ob treh otrocih sem začela drugače razmišljati. In ugotovitev po enotedenskih počitnicah samo z enim otrokom? Popolnoma v redu je, če se vsake toliko zelo, zelo pogrešamo.
Zanje si želim "samo" pristno srečo
Kaj si želim za otroke, ko bodo odrasli? Srčno upam, da bodo srečni. Resnično, globoko in neizmerno.
Tak je naš srednji otrok: pisan in edinstven
Vav, kako hitro rastejo! Naš srednji, Matic, je dopolnil že 10 let.
'Čarovnija živi dalje. Ne samo v nostalgiji'
"Kaj?! Spet bom šla na dedka Mraza?" me je nejeverno in skoraj naveličano vprašala Mija. "Seveda! Zakaj?" sem ji odgovorila. "Ajoj, saj sem bila že zadnjič ..." me je presenetila.
Tako sem (komaj) preživela dneve brez besed
Spet sem se zbudila v jutro brez glasu. Da, prav ste slišali ... ali ... bolje rečeno, niste slišali. Moj glas je izginil. Popolnoma. Otroci so bili sprva zmedeni, potem pa za moj okus zelo navdušeni. Jaz pa sem vmes "glasno" zavijala z očmi.
'Da, sprašujem se, ali sem dobra mamica'
Na trenutke se mi zdi, da ne zmorem, da mi vse polzi iz rok, da nisem dobra mama. A – kot omenjeno – gre za trenutke, ki jih popolnoma zasenčijo obdobja vsega lepega.
Blog: 'Eno samo neskončno dolgo čakanje'
Mogoče je čas, da spregovorimo še kakšno besedo o potrpežljivosti. Vrlina, ki je v vsakem pomenu besede povezana s pojmom starševstva, in priznam, da je sama nimam veliko, ali bolje rečeno: je nisem imela. Sedaj pa se je učim. In to zares učim. Intenzivno.
'Uf, kaj pa so vaši otroci danes oblekli?'
Ob prehodu s toplega na hladnejše vreme se vsako leto bojujem z otroki. Nikakor se ne moremo zediniti, ali je resnično treba zamenjati garderobo s poletne na zimsko, ali je zjutraj pri dveh stopinjah Celzija res že dovolj hladno za pulover, jaknico in brezrokavnik, ali je treba obleči dolge hlače, ali je natikače nujno menjati za športne čevlje in pozneje za gležnarje.
'Tako potekajo naše družinske bitke za eno kopalnico'
"Nihče naj ne gre v kopalnico, ker se grem tuširat!" zvečer in zjutraj pogosto odmeva po stanovanju. Vsi trije, sprva Matevž, zatem Matic in kmalu za njima še Mija zahtevajo "intimo" med umivanjem, urejanjem, preoblačenjem, opravljanjem potreb. Jaz pa po drugi strani ne pomnim več, kdaj sem bila nazadnje sama v najbolj zaželenem prostoru našega stanovanja.
Plesati v dvoje v ritmu življenja otroka s posebnimi potrebami
Ne glede na vse vzpodbudne besede, ki jih danes lahko pišem in jih bom mogoče deset let kasneje pisala za stanja, ki jih doživljam trenutno, je za menoj dolg in naporen proces.
MaMaMija: 'Ko je treba spat, se žur šele začne'
Zvečer se vedno znova in znova dogovorimo, da morajo biti vsi trije vsak v svoji postelji ob 20. uri. A navkljub najboljšemu trudu za uvedbo umirjenih in rutinskih večerov vsakič odkrijejo novo priložnost za dogodivščino. Ker ... ko je treba iti spat, se pri nas ponavadi začne najbolj zanimiv čas dneva!
'Čarobna palčka ne obstaja, na to me je ena mama še posebej opozarjala'
Sonce je počasi začelo sijati tudi v moje preluknjano srce. Mnogokrat so bili žarki ljudje, ki so se pojavili v mojem življenju in mi pomagali prebroditi kakšno nevihto. Hkrati pa sem tudi sama začela sprejemati in ponotranjati nov način življenja, ki me je oziroma nas je čakal.
"Kaj ste delali v šoli?" - "Nič, učili smo se"
"Kako je bilo v šoli?" vedno vprašam vse tri ločeno ob njihovem prihodu iz šole. "V redu," je najbolj pogost odgovor. "Kaj pa ste zanimivega počeli?" postavim podvprašanje. "Nič, učili smo se," je njihov najbolj pogost odgovor. "Aha ... Kaj pa?" me zanima. "Snov ... matematiko ... ne vem," naštejejo. "Okej ... je bilo dobro kosilo?" vrtam dalje. "V redu," spravijo skupaj. "Kaj ste dobrega jedli?" poskusim in upam. "Ne spomnim se več," dobim v zameno.
Izpoved mame: 'Ko te fizično boli, ker ti je tako hudo'
Tako se je naše skupno popotovanje zares začelo. Namesto po treh dneh smo prišli iz bolnice po dobrem mesecu, ampak važno, da smo prišli. Še nekaj časa smo ostali pri moji mami, ker sem se predvsem jaz tako počutila bolj varno. Z možem sva bila oba tako mlada, tako neizkušena, vse je bilo tako novo, nepoznano, razburljivo in strašno hkrati, da je bil vonj domačnosti varen pristan, ki me je tolažil, da bo vse v redu. Nemir v meni je rastel in prav tako v možu.
'Večkrat me je prešinila misel, da bi spakirala torbo in kar odšla'
Tisti grozni mesec na intenzivnem oddelku je končno dobival epilog. Naj pojasnim, da grozen predvsem zato, ker je otrok, ki bi moral že ves mesec ležati ob meni na postelji, se crkljati v mojem naročju in odkrivati svet, v katerega je prišel, ležal negiben na ogrevani mali posteljici in obdan s prepletom cevk ter piskajočih aparatov.
Še se spominjam – šentjanževega olja in makaronov na plaži
S sestro sva poletja preživljali pri babici v Istri. Spominjam se, kako smo otroci z morske ulice cele dneve preživljali sami v morju, ob morju, na skalah, na obali. Nihče se ni preveč ukvarjal z nami. Nihče nas ni vprašal, ali imamo brisačo in suhe kopalke, ali smo kaj pili, ali smo lačni, ali imamo masko in plavutke ali vedro z vso potrebno opremo. Niti se niso pretirano sekirali, če nismo bili od glave do peta zaščiteni s sončno kremo najmanj s faktorjem 50 plus. Babica naju je zjutraj in zvečer namazala z domačim šentjanževim oljem. Zjutraj kot zaščito pred soncem in zvečer za nahranitev kože.
Je res nemogoče uživati na morju z majhnimi otroki?
Vedno večkrat se zgodi, da poslušam starše majhnih otrok tarnati in tožiti nad tem, da morajo na morje in da gredo res na morje samo zato, da bodo otroci imeli to izkušnjo, ker sami tako ali tako ne bodo prav uživali. Pa je res nemogoče uživati na morju z majhnimi otroki?
'Mami, kaj se dogaja, zakaj jočeš, kaj je narobe?'
Pri prejšnjem zapisu sem ostala pri konziliju, sestanku z zdravniki, ki so naju predočili z dejstvi. Spomnim se, da sva tisti dan prišla v bolnišnico, polna upanja, zagona in s polnim listom vprašanj. A ko smo se usedli za mizo v neki majhni, majhni sobici in sem videla obraze zdravnikov, je moj zagon počasi začel izginjati.
