Praznični december je za nekatere poln pričakovanj, načrtov in zabavnega druženja. Predvsem se ob prazničnih dneh ljudje bolj posvečajo drug drugemu, družina je veliko skupaj, vsi se veselijo praznikov, pripravljajo darila, krasijo novoletno jelko, hiša je polna otroških glasov.

A žal v vseh domovih ni tako. Mati, ki je ostala sama z otroki, imenujmo jo Vanja, nam je zaupala, kako se letos prvič drugače spopada s praznično evforijo.

"Samska mati sem skoraj eno leto. Začel pa se je prvi praznični december, ko bo naša družina razdeljena. Z bivšim možem imava dva otroka. Osemletno hčerko in šetletnega sina. Po desetih letih zakona sva se razšla. Vzrok je bila druga ženska. Vse bolečine in rane, ki sem jih ob tem dobila, se počasi zapirajo. Nikoli se mi ni sanjalo, da bi se lahko to zgodilo nam. Z bivšim možem sva se dogovorila, da kljub jezi, preziru in žalosti ohraniva trezno glavo in se zaradi otrok trudiva za čim bolj pristen odnos.

Res nama uspeva. Otroka živita pri meni, čez vikend ali vsak drugi vikend pa sta pri očetu. Velikokrat gremo skupaj na tortice, vročo čokolado ali kosilo. Tako sta otroka sprejela, da živimo ločeno, a smo vseeno prijatelji in se imamo radi. Priznam, da mi je pogosto težko, ko se pretvarjava, ampak otrokoma sva s tem življenje ob ločitvi zelo olajšala.

Niti pomislila nisem, kaj vse prinese ločeno življenje, koliko načrtovanja je potrebnega, da smo vsi „zadovoljni.“
Pred časom pa me je kot strela zadelo vprašanje bivšega moža, pri kom bodo otroci med prazniki? Ko sem prišla do sape, sem začela razmišljati o njegovem predlogu: za božič sta pri njem, za novo leto pa pri meni ali obratno. Ne, božiča brez otrok si ne predstavljam, tudi on si ga ne! Kaj pa zdaj? Na dan je privlekel še en predlog: za božič sem jaz s hčerko, on s sinom, za novo leto pa obratno.

Kako boli srce, ko moraš izbirati, računati in načrtovati. Kako lepo je bilo lansko leto, ko smo skupaj krasili novoletno jelko, sedeli za obloženo božično večerjo, skupaj odpirali darila ... Čeprav vem, da je bila najina ljubezen takrat že zlagana, se je vseeno čutil duh praznikov in sreče vsaj pri otrocih.

Če bosta otroka za božič pri očetu, bom čisto sama, moja starša sta že pokojna, sestra živi v sosednji državi in ima svojo družino. Res imam veliko prijateljev, ki so mi ob ločitvi stali ob strani, ampak, hej, to je božič - družinski praznik! Ne bom ga preživela s prijatelji!

Prijatelji me sprašujejo, kje bom za novo leto, kaj bom kuhala za božično večerjo, ali že imamo novoletno drevesce ... ne zavedajo pa se, kako zelo mi gredo ti prazniki letos na živce, kako trpim ob vsakem njihovem vprašanju. Najraje bi zakričala, naj utihnejo in bodo srečni, da je njihova družina še skupaj.

Najhuje mi je bilo, ko sem otroka vprašala, kaj si onadva želita, kje bi rada preživela božič in novo leto. Oba sta začela jokati in skozi solze govorila, da si želita, da bi bili vsi skupaj, tako kot vedno. Takrat sem se zavedla, da otroka trpita veliko bolj kot jaz.

Moja pametna hčerka je našla odlično rešitev. Povedala je, da sta se z bratcem odločila, da bosta božič preživela z mano, ker sem sama, očka pa ima novo prijateljico in v nobenem primeru ne bo sam. Za novo leto bosta pri očetu, meni pa sta že uredila prosto mesto pri prijateljih, ki bodo silvestrovali doma.

Solze so mi tekle po licih, tako sem bila ganjena. Kako lepa rešitev za vse! Pa tako preprosta in našla sta jo moja mala angela! Vesela sem, a me hkrati boli, da morata moja otroka izbirati, načrtovati in se odpovedovati osnovnim pravicam, ki jih ima vsak otrok - biti z mamo in očetom!"