Praznovanje božiča v tradicionalnem duhu v mnogih domovih ne živi več. V družini mamice Klementine iz Davče, kjer imajo kar enajst otrok, kar je pri nas prava redkost, pa potekajo priprave in praznovanje božiča še vedno vsako leto v tradicionalnem duhu. Kot pravi, ni lepšega, kot veliko otrok okrog mize, še lepše pa je, ko se med prazniki zberejo vsi. Takrat pojejo, molijo in se radostijo drug drugega.
"V začetku prazničnega decembra se ob popoldnevih ali večerih zberemo za našo veliko mizo in ustvarjamo. Voščilnice izdelamo sami. Starejši otroci režejo in strižejo, mlajši pa lepijo in rišejo. Tako so naše voščilnice vsako leto unikatne in narejene iz srca, kar daje voščilu še poseben pečat. Zaposlena je vsa družina, ob tem se zabavamo, smejimo in veliko pogovarjamo. Čeprav nas je veliko, ima vsak od nas možnost, da pove, kaj je doživel, kaj ga moti ali teži.
Na soboto pred prvo adventno nedeljo okrog hiše naberemo zelenja in skupaj naredimo adventni venček za na vhodna vrata in venček za na mizo. Ob čudovitem, doma narejenem venčku vsak večer skupaj molimo in prebiramo zgodbice iz knjige, ki so jo otroci dobili pri veroučnem pouku. Tako smo vsak večer vsi zbrani in se pripravljamo na sveti večer.
V tem času gremo vsako leto en večer z baklami na pot; tako spremljamo Marijo na njenem potovanju, to pa je za otroke čudovito doživetje. Na sveti, torej na božični večer, spet vsi skupaj postavljamo jaslice. Veliko polico v kotu naše kuhinje obložimo z mahom in kamenjem, tako lahko pričaramo čudovito pokrajino, kamor otroci postavijo figure. Ta večer pri nas diši po potici, katero spečem že dopoldan, po mrežni pečenki in sladkih dobrotah, kot je na primer rolada božično deblo.
Ko je v stanovanju vse nared, počiščeno, pripravljeno, se v mraku odpravimo pred jaslice, skupaj z mojimi starši molimo, medtem mož pripravi žerjavico, vanjo da vejice butarice od cvetne nedelje in kadilo, nekdo od otrok natoči v skodelico žegnano vodo in gre k vsakemu, da se pokriža, mož in en otrok pa gresta nato po vseh gospodarskih poslopjih, po vseh prostorih na kmetiji in po vseh sobah v hiši in blagoslavljata te prostore, mi pa medtem še naprej molimo. Ko se vrneta, skupaj molimo naprej. Za našo veliko mizo povečerjamo in se pogovarjamo.
K polnočnici gredo ponavadi šolarji in eden od naju z možem, drugi pa ostane doma ob ostalih otrocih.
Z možem se trudiva, da otroci praznike doživijo v polnosti in se že vsa leta držimo te tradicije. Čeprav kot družina delujemo složno, se v teh dneh ta še poglobi. Velik čar in občutek pripadnosti se rodi prav iz priprav in tega, da vse delamo skupaj. Nihče ni »brez dela«, še najmlajši ponavadi sodelujejo, če ne drugače, pa čebljajo in grulijo po svoje."
