Bilo je konec poletja in zaradi majhnega števila otrok so bili v vrtcu združeni. Moja skupina je bila sestavljena iz treh skupinic otrok. Ni jih bilo veliko, a vseeno je bil to malce večji zalogaj, saj otrok ne poznaš tako dobro kot tiste, ki so „tvoji.“ Tisti dan, ki ga ne bom nikoli pozabila, je bil povsem običajen; po zajtrku smo imeli z otroki zaposlitvene dejavnosti, potem pa smo izkoristili čudovit jesenski dan za igro na igrišču.

Moj delovni čas se je tisti dan zaključil malo prej, ker smo imele s  sodelavkami ves teden izobraževanje. A ker se je bližal čas kosila, sem sodelavki pomagala otroke poklicati k obroku, še prej pa so se morali sezuti in umiti. Ko je bila večina otrok že v umivalnici, sem se odpravila proti izhodu. Videla sem dečka, kako se še vedno mirno igrata v peskovniku. Opozorila sem ju, da morata noter, ker bo kosilo. Poklicala ju je tudi sodelavka. Ko ju je videla, da prihajata, se je obrnila in odšla pred njima v vrtec. Malčka pa sta se očitno tik pred vrati odločila za drugo pot.

Čez približno 15 minut je zazvonil moj mobilni telefon, sodelavka in ravnateljica sta mi sporočili, da sta fantka izginila. Kako le, sem se spraševala, saj sem ju tudi sama videla, kako sta se odpravljala v igralnico.

Takoj sem se vrnila v vrtec. Tam so že bili policisti, medtem so o „pobegu“ obvestili tudi starše obeh otrok. Nastala je velika panika, zastavljali smo si vprašanje, kam bi lahko šla malčka. Največja groza pa je bila, da je vrtec tik ob zelo prometni cesti.

Ves kraj je bil na nogah, preiskali smo vse možne kotičke, vsa igrišča, okoliške garaže, na lokalnem radiu so se kar naprej vrtela obvestila o izginulih dečkih.

Čez dobro uro ju je našla prijazna gospa. Otroka sta tekla čez travnik, zdelo se ji je čudno, da bi bila sredi dopoldneva sama, zato ju je poklicala. Fanta sta ji povedala, da sta šla iz vrtca, ker je eden od njiju želel drugemu pokazati novo igračo, ki jo ima doma.

Gospa je takoj poklicala policijsko postajo in sporočila, da je begavčka našla živa in zdrava. V tistem trenutku se nam je vsem s srca odvalila velika skala.

Malčka so pripeljali nazaj v vrtec. Starša enega od otrok sta sina najprej objela in poljubila, takoj na to pa sta mu začela razlagati, da to, kar je naredil, ni bilo prav. Druga starša pa sta se otroku le nasmehnila in na ves glas vsem povedala, da se to pri njih doma pogosto dogaja in da ga stalno nekje iščejo. Ob tem sem bila zelo šokirana. Kako naj vendar otrok razume, da to, kar je storil, ni prav, če se mu starši smejijo!

Vse se je dobro izteklo, a za nas, zaposlene, se je mora šele začenjala.

Sledila je policijska preiskava o tem, kdo je odgovoren za pobeg. Vsa vrata v vrtcu so dodatno varovana, imajo poklopec, ki ga je potrebno zapreti z zunanje strani. Ker starši, ki so iz vrtca odhajali, tega očitno niso storili, sta imela malčka pri odpiranju vrat lahko delo. Na zaslišanju sem se počutila kot najhujša zločinka. Sedela sem v prostoru za zaslišanje, ki je bilo od sosednjega ločeno s steklom, skozi katerega se je videlo le z druge strani. Policijski inšpektor mi je zastavljal vsa mogoča vprašanja. Kdaj sem odšla, zakaj sem odšla, kam sem bila namenjena ... Počutila sem se, kot da sem jaz ugrabila otroka. Vem, da je to le njihovo delo, a vseeno bi bili lahko malce bolj prizanesljivi. Najbolj mi je v spominu ostalo vprašanje, kako, to da nisem vedela, kakšne barve hlače in majici sta imela fanta. Kako za vraga naj človek ve za vseh 24 otrok, kakšne barve oblačil imajo?!

Počutila sem se strašno, sledili so nizki udarci in občutek, ki me spremlja še danes, je strašen. Sum na surovo in kaznivo dejanje nad osebo, mlajšo od 14 let – kot se temu uradno reče –, je bila huda obtožba. Kaj vse bi se lahko zgodilo, lahko bi bil to tudi moj otrok ... Tisoče vprašanj, ki me bodo preganjala vse življenje.

Ob izpovedi vzgojiteljice se lahko vprašamo, ali starši dovolj cenimo delo zaposlenih v vrtcu, se zavedamo kako zelo odgovorno je? Svoje mnenje delite z nami na forumu.