Ko pa se pojavijo še bolečine hitro rastočega telesa, jih zvočna masaža najhitreje ublaži in odplavi. Od mesta, kjer je posoda na telesu položena, se širijo vibracije zvoka po telesu; kot reka potujejo po nadijih in meridijanih, krvnih in limfnih žilah. Vsako celico, vsak atom telesa zvok napolni in zavibrira z informacijo zdravja, harmonije, ravnovesja. Zato se zvočna masaža s himalajskimi posodami imenuje celična masaža.

Zvočna terapevtka, učiteljica joge smeha, refleksoterapevtka in še marsikaj Mojca Malek že dolga leta raziskuje zvok in njegove vplive na vse ravni človeka. Zadnjih osem let je popolnoma predana samo terapevtskemu zvoku gongov, himalajskih in kristalnih skled. Vendar, poudarja, zvok nikoli ni nadomestilo za posege tradicionalne medicine. Jo pa zdravilni učinki, ki jih srečuje pri svojem delu zmeraj znova navdušijo. Vsakič znova vidi, da ni nivoja, ki se ga zvok ne bi dotaknil, naj gre za fizičnega, čustvenega, mentalnega ali energijskega.

Vpliv zvoka na otroke

Kadar ima v vrtcih zvočne delavnice, opaža, da je otrokom zvok himalajskih posod, še posebej pa fizično doživetje vibracije posode ob dotiku s telesom, zelo prijeten. Hiperaktivni otroci se ob tem presenetljivo umirijo in osredotočijo. 

Pri zvočni masaži himalajske posode polaga na lahno oblečeno telo, kjer jih igra. Manjše posode med igranjem premika po telesu, s čimer doseže določene posebne učinke; usmerja pot vibracij, npr. po posameznih meridijanih oz. v določenih smereh. Prav tako posode igra v avričnem polju človeka in harmonizira delovanje energetskih centrov – čaker. Zvočna masaža s himalajskimi pojočimi posodami je pri otrocih običajno bolj igriva in dinamična, saj ne moremo pričakovati, da bodo le ležali pri miru, pravi Mojca Malek.

Gluha deklica

Kot še pove o svojih izkušnjah z zvočno masažo otrok, je bilo eno njenih najlepših doživetij zdravilnega zvoka, ko je prišla k njej, medtem ko je igrala na gonge, ljubka deklica. Starša sta ji povedala, da je od rojstva gluha. Deklico je povabila h gongu in igrala, ona pa je čutila zvok, ki jo je božal kot veter; občutila je tudi vibracije tibetanskih skled, ki ji jih je položila na nekaj delov telesa ... Potem ji je pihala v školjko po hrbtenici navzgor (ko je bila brez slušnega baterijskega aparata), in z zvokom školjke budila njena notranja ušesa. To ji je bilo všeč, da sta potem večkrat v dnevu ponovili. Na presenečenje staršev je rekla, da školjko ne le čuti, pač pa tudi sliši, z ušesom, ki ni bilo operirano.

Naslednji dan je družina spet prišla. Pripotovali so iz oddaljenega mesta, ker je deklica ves prejšnji popoldan in večer z rokami in zvokom oponašala školjko. Spet sta z zvokom školjke odpirali njen speči sluh; tokrat je slišala še močneje. Potem jo je Mojca povabila, da pride h gongom in jih igra; seveda brez slušnega baterijskega aparata. Dolgo je igrala gong, dajala dlan k njemu ... Naenkrat je, vidno vznemirjena, skočila k njej in povedala, da sliši gong. Spet je šla igrat in pri gongih je ostala vse popoldne, ves čas je slišala pesem gonga. Jokala je, ko se je morala posloviti. Starša sta povedala, da še nikdar ničesar ni slišala brez baterijskega aparata.