Pozdravljeni, podobne težave se lahko pojavljajo tudi pri starejših otrocih, včasih tudi po vstopu v šolo, ko je sicer toaletni trening pred tem že osvojen. Otrokovo kakanje v hlače je lahko odraz čustvenih stisk, katere so povezane s težavami v dinamiki družine, slednje omenjate tudi vi. Seveda je priporočljivo, da s partnerjem težave poskušata rešiti. Vendar, če boste osredotočeni na to, da so vajine težave edine krive za otrokovo kakanje, in zaradi krivde opravljali delo namesto njega, ne boste pripomogli k odpravi težav. Mogoče na ta način otrok izraža tudi svoj ˝boj za moč˝. Doseganje višje ravni samostojnosti in iniciativnosti sta pomembni razvojni nalogi v predšolskem obdobju. Pravite, da se s kakanjem ukvarjate že lep čas in ga ob nesreči vi uredite ter se delate kot da se ni zgodilo nič. Ko ga na hitro uredite, s tem nič ne izgubi, pridobi pa čas z vami in vašo pozornost, tako je lahko manj motiviran za odhod na stranišče v prihodnje. Morda mu s tem tudi odvzemate del njegove odgovornosti. Res je, da je še premajhen, da bi se popolnoma očistil in uredil, a določene dejavnosti že zmore, morda ob vašem usmerjanju, opraviti sam (sezuje copate, sleče hlače, deloma pobriše umazanijo, si umije roke). Glede na njegove zmožnosti ga vključite v delo, tako bo ponosen nase, pa tudi prihodnjič bolj motiviran, da bo prej odšel na stranišče. V njegovi sobi lahko tudi pripravite preglednico in, kadar mu uspe kakati v stranišče, vanjo nalepi nalepko. Ko jih zbere dogovorjeno količino (v npr. predhodno narisane kvadratke), se dogovorite, da boste vsi skupaj šli nekam, kamor si želi (le izjemoma se dogovorite za materialno nagrado, verjetno pa si tako želi izleta z vama s partnerjem). Pri tem pa ponovno ne prevzemite preveč odgovornosti, npr. z neprestanim opominjanjem, da gre na stranišče. Torej strinjam se, da z otrokom ne razpravljate ob ˝nesreči˝ in se z njim ne pogovarjate pogosto o tem, saj lahko s partnerjem s pretiranim polaganjem pozornosti na te težave, le-te vzdržujeta. Dobro je tudi, da ste pri zdravnikih preverili, da do težav ne prihaja na telesni ravni (npr. otrok ne čuti pritiska, da mora na blato ipd.). Šele, ko so organski vzroki izključeni, se lotimo z vedenjskimi tehnikami. Če težave še nekaj časa ne bodo izzvenele, se vrnite k zdravniku ali psihologu, ki vas je že obravnaval, po potrebi pa lahko pomoč poiščete tudi na kakšnem izmed svetovalnih centrov za otroke in starše (npr. SCOMS, Gotska ulica, Ljubljana). Ne pozabite pa otroku prepuščati del odgovornosti, ki jo je glede na starost že zmožen prevzeti. Srečno!