Pozdravljeni! Kot že velikokrat doslej, tudi tokrat poudarjam, da ločitev otroka hudo prizadene. Vendar ko v odnosu postane nevzdržno in ni videti drugega izhoda, je lahko ločitev še edina stvar, ki nam ostane. Vedno pa najbolj trpijo otroci. Čutiti je, da ste obupani, razočarani, in da vas je strah, kako bo z vašo hčerko oz. kako bo vse skupaj nanjo vplivalo. Pravite, da se ji je mati javno odpovedala svoji in da sedaj želi skrbništvo zaradi denarja. Mislim, da je pomembno, da je s tem seznanjen tako CSD kot tudi sodišče, saj je to pomemben podatek. Ravno tako je pomembno, da CSD seznanite z vsem, kar se dogaja in v kakšnih okoliščinah živi hčerka pri svoji mami. Glede pospešitve obravnave na CSD in na sodišču pa se mogoče obrnete na vašo socialno delavko, ji poveste, da želite, da je vaš primer prednostno obravnavan, ter poveste zakaj mislite, da je to nujno potrebno. Čutiti je, da hčerko z grozo spustite k njeni mami, saj verjetno čutite, da vse skupaj zelo negativno vpliva nanjo. Strah vas je, da ne boste imeli dovolj časa za hčerko zaradi službe, na njeno mamo pa, kot je čutiti iz vaših besed, težko računate in tudi hčerka ne želi k njej. Obenem si želite skrbništvo, saj imate hčerko zelo radi, po drugi strani pa vas je zelo strah, saj to prinaša veliko odgovornost. Znašli ste se v veliki stiski in verjamem, da je v tem trenutku občutek, kot da tega nikoli ne bo konec. Najbolj pomembno je, da boste lahko slišali hčerko - opazili ste, da joka, ko jo peljete k mami. Vzemite si čas in jo sprašujte, kako se počuti ob tem, ko sta se starša ločila, kako ji je, ko se mora voziti od enega do drugega starša - kaj vse doživlja tam, zakaj ji je tako hudo, ko gre k mami...? Bodite sočutni, pomembno je, da hčerko vzamete zares, da zdržite ob njej, ne glede na to, kaj vam bo povedala. Ločena starša sta še vedno starša svojim otrokom. Oba se bosta morala potruditi in to ne glede na vso jezo, zamere in bes, ki ga čutita drug do drugega. Ko pride do zapletov je zelo pomembno, da starša stremita k rešitvi. Predvsem se bosta morala potruditi, da bosta lahko slišala svojega otroka in njegove stiske ter se z njim odkrito pogovorila. Z veliko razumevanja in potrpljenja vendar brez obtoževanja odsotnega starša bosta morala graditi odnos s svojim otrokom. Pomembno je, da otrok ve, da ga imata oba starša rada ne glede na to, kaj se zgodi. Če lahko starša začutita otroka v njegovih potrebah, željah in predvsem, ko začutita njega samega, se med njimi razvije pripadnost, sprejetost in harmonija, ki ostane, ne glede na to, pred kakšnimi izzivi je družina.