Pozdravljeni. Govorni razvoj otrok ima izrazite skoke v besednjaku, porast v kompleksnosti strukture in pri nekaterih otrocih poteka hitro, pri drugih pa bolj postopoma. Zaskrbljenost staršev ob občasnih zastojih na govornem področju je pogosto odveč, včasih so odraz intenzivnejšega napredka na preostalih področjih razvoja. Osebnost otroka se nedvomno odraža v vzpostavljanju interakcij, omenite, da je deklica plašna tudi sicer, kar se povezuje z njenim sedanjim molkom. Dvomim, da bi deklica sprejela ˝tišino˝ kot nekaj normalnega in zato sedaj ne bi govorila, kljub temu, da so njeni vrstniki že napredovali v govornem razvoju in se vse bolj kompetentno besedno sporazumevajo. Tudi pred tem v igralnici zagotovo ni vladala tišina, bilo je veliko sporazumevanja na nebesedni in besedni ravni, deklici so kot ustrezni govorni modeli služile tudi vzgojiteljice. Res je, da otroci na govornem področju hitreje napredujejo v primeru spodbudnih vrstniških interakcij, o čemer piše J. Rich Harris v svoji knjigi Otroka oblikujejo vrstniki. Vaša hči je kljub temu od interakcij dosti pridobila, na primer na socialnem področju. Molk v vrtcu bi lahko bil znak selektivnega mutizma, motnje, ki se pojavi pri manj kot 1% otrok, pogosteje pri deklicah, ki kljub ustreznem spoznavnem in govornem razvoju v določeni situaciji vsaj mesec dni ne govorijo. Opazne so tudi težave pri nebesedni komunikaciji (npr. vzpostavljanje očesnega stika, strmenje v prazno) ter v splošnem delovanju na socialnem področju (npr. se polula, ker ne upa vprašati za stranišče, je razdražljiva tudi doma, je bolj občutljiva). Glede vzroka si strokovnjaki še niso edini, večinoma zavračajo povezanost s šokom, predvidevajo pa genetsko predispozicijo motnji. Več si lahko preberete v naslednjem članku (http://www.viva.si/Otro%C5%A1ke-bolezni-Pediatrija/563/Selektivni-mutizem). Pretirana zaskrbljenost je odveč, saj se simptome da odpraviti ali vsaj ublažiti, omenjate tudi, da v vrtcu malo govori in ni popolnoma tiho. S postopnim branjem in skupnimi aktivnostmi ste dosegli, da je ponovno spregovorila tudi doma. Glede težav v vrtcu se posvetujete z vzgojiteljico ali svetovalno delavko ter težavo odpravite tam, kjer se pojavlja (s pogovori doma, boste težko kaj dosegli). Morda kdo izmed strokovnjakov v vrtcu deklico pospremi na igrišče, se z njo sproščeno pogovarja in to poskusi še na poti nazaj v vrtec. Postopno se pridruži še kakšen izmed vrstnikov in skupaj v interakcije v vrtcu vnašajo besedno komunikacijo. Predvsem pa naj deklice ne izpostavljajo in čakajo na njeje odgovore, saj s tem višajo raven anksioznosti. Če se molčečnost razširi na druge situacije ali okolja, raven anksioznosti ne upade oziroma še poraste, poiščite še zunanjo strokovno pomoč (v svetovalnem centru za otroke ali pri psihologu v zdravstvenem domu). Sproščene in nasmejane dni!