Pozdravljeni. Otroci ne izberejo zavestno, da bodo neprilagodljivi. Zato jih ne sprašujemo po vzrokih neprimernega vedenja, saj je to večinoma eno najbolj nesmiselnih vzgojnih vprašanj. To pa ne pomeni odsotnost razlogov, ki jih je včasih težko odkriti: vedenje lahko izhaja iz značilnosti otroka, družinske situacije, izkušenj v širšem okolju, najpogosteje pa tovrstno vedenje služi pridobivanju pozornosti oziroma izhaja iz potrebe po sprejetosti (vsaka pozornost je boljša kot nobena). Otroka učimo, da razvije varno, socialno odgovorno vedenje, ki vodi do ustrezne mere samospoštovanja ter spoštovanja čustev in lastnine drugih. Ukrepati je potrebno čim prej, da otrok motečega vedenja ne avtomatizira v preveliki meri, saj ga je potem težje spremeniti. Predvsem je pomembno, da deklica pozornost prejme v primeru ustreznega vedenja, ki bo tako postajalo pogostejše. Neustrezno vedenje se lahko ignorira, če ni preveč moteče. Ker se večina težavnega vedenja dogaja v vrtcu, boste brez sodelovanja s pedagoškim kadrom težko kaj bistveno spremenili (težavno vedenje je potrebno spreminjati v situacijah, kjer se pojavlja). V vašem primeru predlagam pogovor z vzgojiteljico, da skupaj poiščeta hčerina močna področja in dekličino vedenje uravnavata z dogovorjenimi vedenjskimi tehnikami. Primerna je tehnika žetoniranja, v okviru katere ob ustreznem vedenju otrok prejme nalepko v pripravljeno preglednico ali drugo njemu privlačno nagrado. Želeno primerno vedenje vnaprej natančno opredelite. Primerna je tudi tehnika ˝time out˝, v okviru katere deklica, prekine z aktivnostjo po motečem vedenju, a izognite se pogosti napaki pretiranega analiziranja in moraliziranja. Vedno pazite pri podajanju kritike, sporočite, da jo imate radi, je cenjena, le njeno vedenje ni (to je tisto, kar lahko spremeni). Izogibajte se kritiki pred ostalimi otroci. Pozornost in razumevanje iz vaše strani kot iz strani vzgojiteljice bo deklici pomagalo pri soočanju s težavami, skozi katere gre. Po potrebi se obrnite na svetovalno službo v vrtcu. Ne poveste zakaj ste ostali sami. Soočanja z izgubo se otroci lotevajo na različne načine, negativna občutja lahko včasih vztrajajo. Težave v družini lahko spodbudijo separacijske težave (regresija na prejšnje ravni razvoja, sesanje palca, pootročen govor in podobno). Včasih pomaga branje knjig o separaciji in predvsem dovolj skupaj preživetega časa. Iz opisa okoliščin predvidevam, da ste tudi vi pod precejšnjim stresom. Poskrbite zase. Način kako se soočate s stresom ima vpliv na raven stresa, ki ga doživlja deklica ter kako se nanj odziva. Predvsem vzpostavite predvidljivo rutino (igre, prehranjevanja, počitka …), ki bo deklici nudila občutja varnosti. Pogovarjajte se z njo, razvojni ravni primerno, prisluhnite ji in bodite pozorni na njeno govorico telesa. Pomagajte deklici ubesediti njena občutja (naj raje pove, da je jezna, kot da meče stvari, ščipa druge), pri tem pa pazite, saj ste ji pomemben model vedenja. Skupaj preživet čas je pomemben za izgradnjo ter krepitev družinskih vezi. Zavedajte pa se, da lahko veliko pridobi tudi od drugih ljudi in je ne navežite pretirano nase. Dajte poudarek kakovosti in ne količini druženja (branje knjig, izleti, obiski kina, sprehodi v naravo, skupna igra, nakupovanje, priprava kosila, priprava mize in podobno) ter si brez slabe vesti vzemite čas tudi zase. Srečno!