Vprašanje
Pozdravljeni,
brala sem vaš članek v zvezi z nagrajevanjem oz. kaznovanjem otrok, zato menim, da bi nam znala svetovati tudi v zvezi s težavo naše hčerke, ki ima težave z nenehnim razmišljanjem o slabih stvareh. Stara je 7 let in hodi v drugi razred. V šoli nima težav, zelo pridno sodeluje in razume način dela. Težava nastopi doma - eno leto nazaj smo imeli trebušno virozo in je močno bruhala in od takrat pa vse do danes, me večkrat dnevno vpraša ali ona ne bo bruhala.
Prav tako me popoldne nikoli ne pusti skoraj nikamor, vedno želi iti z mano, saj se (domnevam) boji ali da se bo meni kaj zgodilo ali pa bo ona med tem bruhala in mene ne bo zraven. Tudi zjutraj ne pusti da bi jo v šolo peljal kdorkoli drug, razen mene. V glavnem vidim, da nenehno premišljuje in jo zelo skrbi, jaz pa ne vem kako naj na to odreagiram, da bi se te težave nehale. Meni je namreč to že zelo naporno in ne vem več kaj naj - dolgo sem se trudila in ji na lep način ustregla v vsem kar je želela, ker sem mislila da bo sčasoma dojela, da ji želimo dobro, vendar ni nobenega napredka... rada bi pa dosegla, da bi bila bolj samostojna, da predvsem pa da se ne bi obremenjevala z predstavami, ki jih ima v glavi...
Hvala za odgovor in lep pozdrav.
brala sem vaš članek v zvezi z nagrajevanjem oz. kaznovanjem otrok, zato menim, da bi nam znala svetovati tudi v zvezi s težavo naše hčerke, ki ima težave z nenehnim razmišljanjem o slabih stvareh. Stara je 7 let in hodi v drugi razred. V šoli nima težav, zelo pridno sodeluje in razume način dela. Težava nastopi doma - eno leto nazaj smo imeli trebušno virozo in je močno bruhala in od takrat pa vse do danes, me večkrat dnevno vpraša ali ona ne bo bruhala.
Prav tako me popoldne nikoli ne pusti skoraj nikamor, vedno želi iti z mano, saj se (domnevam) boji ali da se bo meni kaj zgodilo ali pa bo ona med tem bruhala in mene ne bo zraven. Tudi zjutraj ne pusti da bi jo v šolo peljal kdorkoli drug, razen mene. V glavnem vidim, da nenehno premišljuje in jo zelo skrbi, jaz pa ne vem kako naj na to odreagiram, da bi se te težave nehale. Meni je namreč to že zelo naporno in ne vem več kaj naj - dolgo sem se trudila in ji na lep način ustregla v vsem kar je želela, ker sem mislila da bo sčasoma dojela, da ji želimo dobro, vendar ni nobenega napredka... rada bi pa dosegla, da bi bila bolj samostojna, da predvsem pa da se ne bi obremenjevala z predstavami, ki jih ima v glavi...
Hvala za odgovor in lep pozdrav.
Odgovor
Spoštovani,
Hvala za vprašanje.
Naj na kratko opišem kako deluje spomin. Spomin delimo na implicitnega, temu radi rečemo nezavedno in eksplicitnega, tega lahko zavestno prikličemo v spomin. Del naših možganov ima nalogo sestavljati implicitne in eksplicitne spomine. Imenujemo ga hipokampus. Ko doživimo bolečo izkušnjo, nas preplavijo boleča čustva. Če čustev ne predelamo, se formira travma, ki se kaže na različne načine.
Pri vaši deklici se to manifestira tako, da se vas nenehno drži in jo skrbi. Dogodek lahko predela tako, da se o njem pogovarjate. Torej ji poveste, da veste iz kje izvira njen strah. In poveste vse o dogodku. Da je zbolela in je bruhala, da jo je bilo zelo strah, da se je slabo počutila, jo je bolelo.... jo vprašate kako se je ona takrat počutila in jo pustite, da govori. Da joče. Nato povejte, kako se je vse srečno končalo.
Pomislite tudi, kako ste se vi počutili, ko je bruhala. Ali vas je skrbelo. Kako ste se vi takrat počutili. Kako navadno odreagirate, ko zboli. Vas grabi panika, imate morda črne misli, si predstavljate, da se bo zgodilo kaj hudega. Skratka, vsakič, ko začne govoriti o bruhanju, gresta lahko skupaj skozi dogodek in vanj umestite kar se da veliko občutkov, ki jih je takrat doživljala. Ko/če bo jokala, joka nikar ne ustavljajte temveč ji držite varen prostor, da izjoče svoj strah, svojo bolečino. Lahko nežno prigovarjate. Tu sem zate, zdaj si varna. Večkrat, ko boste šli skozi zgodbo, lažje ji bo. Saj so zdaj čustva nepovezana v implicitnem spominu in jo hromijo v vsakodnevnem življenju. Ko boste govorili o dogodku, se pravi boste povedali zgodbo, se čustva integrirajo v dogodek in nimajo več moč nad njo. Tako bo strah postopoma izzvenel. Otroci po 4. letu tudi začnejo veliko spraševati o smrti. Okoli 6. leta se lahko zgodi, da jih začne skrbeti, da bo starš umrl. Če se še niste pogovorili o smrti, bo zdaj pravi trenutek za to.
Hvala za vprašanje.
Naj na kratko opišem kako deluje spomin. Spomin delimo na implicitnega, temu radi rečemo nezavedno in eksplicitnega, tega lahko zavestno prikličemo v spomin. Del naših možganov ima nalogo sestavljati implicitne in eksplicitne spomine. Imenujemo ga hipokampus. Ko doživimo bolečo izkušnjo, nas preplavijo boleča čustva. Če čustev ne predelamo, se formira travma, ki se kaže na različne načine.
Pri vaši deklici se to manifestira tako, da se vas nenehno drži in jo skrbi. Dogodek lahko predela tako, da se o njem pogovarjate. Torej ji poveste, da veste iz kje izvira njen strah. In poveste vse o dogodku. Da je zbolela in je bruhala, da jo je bilo zelo strah, da se je slabo počutila, jo je bolelo.... jo vprašate kako se je ona takrat počutila in jo pustite, da govori. Da joče. Nato povejte, kako se je vse srečno končalo.
Pomislite tudi, kako ste se vi počutili, ko je bruhala. Ali vas je skrbelo. Kako ste se vi takrat počutili. Kako navadno odreagirate, ko zboli. Vas grabi panika, imate morda črne misli, si predstavljate, da se bo zgodilo kaj hudega. Skratka, vsakič, ko začne govoriti o bruhanju, gresta lahko skupaj skozi dogodek in vanj umestite kar se da veliko občutkov, ki jih je takrat doživljala. Ko/če bo jokala, joka nikar ne ustavljajte temveč ji držite varen prostor, da izjoče svoj strah, svojo bolečino. Lahko nežno prigovarjate. Tu sem zate, zdaj si varna. Večkrat, ko boste šli skozi zgodbo, lažje ji bo. Saj so zdaj čustva nepovezana v implicitnem spominu in jo hromijo v vsakodnevnem življenju. Ko boste govorili o dogodku, se pravi boste povedali zgodbo, se čustva integrirajo v dogodek in nimajo več moč nad njo. Tako bo strah postopoma izzvenel. Otroci po 4. letu tudi začnejo veliko spraševati o smrti. Okoli 6. leta se lahko zgodi, da jih začne skrbeti, da bo starš umrl. Če se še niste pogovorili o smrti, bo zdaj pravi trenutek za to.
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV