Pozdravljeni! Čutiti je, da ste zelo obupana in da ne veste kaj sploh narediti. Čutiti je tudi veliko strahu - strah, da boste ostali sami, da je vaš zakon pred tem, da razpade. Čutiti je tudi sram pred tem, da bi drugi izvedeli, da bi vas potem obsojali. Občutek je, da si zatiskate oči pred tem, da vas je mož prevaral - verjetno bi bilo drugače, če bi bila tam druga ženska. Ob nezvestobi enega izmed zakoncev nastaneta nepopisna bolečina in trpljenje. Prevarani zakonec čuti, da je popolnoma izdan, zavržen, prevaran in da se je vse razblinilo v nič. Še najbolj pa boli prav brezbrižnost tistega, ki vara, da to lahko počne z lahkoto. Tisti, ki vara, največkrat nima stika s sabo in notranjega nadzora, zato tudi ne doživlja, da zadaja grozno bolečino. Najbolj pomembno mu je, da zadovolji svoje potrebe, vendar pa si na ta način zapira pot, da bi ga imel nekdo zares rad. Zaradi tega odhajanja in prihajanja nazaj mu verjetno težko zaupate. Tam, kjer ni zaupanja, pa se težko najde prostor za ljubezen. Vsa ta bolečina in trpljenje pa ne bosta prenehala, dokler se ne bosta odločila kaj želita. Oba se bosta morala soočiti s tem, kar se dogaja, se vprašati, kaj sta prinesla s sabo v zakon in zakaj si zadajata toliko bolečine. Zanikanje, tolažba, da bo mogoče bolje, samoobtoževanje, vse to zakon na nek način umetno držijo skupaj in omogočajo partnerju, da lahko vedno znova odhaja. Pomembno je, da jasno zahtevate spoštovanje zase in pri tem vztrajate, vse ostalo (celjenje globokih ran) pride kasneje. To, da »malo potrpite« ne koristi nobenemu od vaju. Težko se je odločiti, ali vse skupaj pustiti za sabo, ali mogoče vseeno poskušati rešiti zakon. Če partnerja želita ostati skupaj, se mora varanje takoj prekiniti in zakonec, ki vara se mora tudi odločiti da bo pri tem vztrajal. Pomembno je tudi, da sprejme odgovornost za to odhajanje in da se zave, da je to njegov problem, s katerim se bo moral soočiti. Pri tem mu lahko pomagate, ampak samo ob njegovem zagotovilu, da bo zvest, saj drugače ni mogoče graditi zaupanja.