Pozdravljeni, na vas se obračam za nasvet, ker mi vzgoja hčere (5 let) prestavlja poseben izziv. Punca je sicer ubogljiva, v družbi prijateljev razigrana, zelo dojemljiva za učenje, redoljubna, skratka vse kar si lahko samo želim. Izziv mi prestavlja le njen pretiran strah pred novostmi in nepredvidljivimi situacijami. Že odkar se odziva na okolico opažam, da se boji neznanih ljudi, to kaže tako da z njimi nikakor noče komunicirat, se skriva in beži stran. Prav tako je v primeru kakšnih situacij, ki so zanjo nove oziroma ni bila vnaprej pripravljena nanje. Ko je bila mlajša se svojo stisko izražala s povišano telesno temperaturo, včasih tudi z lišaji na koži, odkar pa se bolj razumsko odziva pa trmari, jokca, grize nohte, vrta po nosu in skriva roke za pas hlač. Če za natančnejši oris situacij, dam dva primera: Situacija je nanesla, da sva se morali z mojim sodelavcem peljat k babici. Ker vem, da ne mara nenadnih preobratov sem ji že dan prej povedala, kako bo vse skupaj potekalo in zgledalo. Poudarila sem, da bom ves čas ob njej. Ampak je bila potem celo popoldne zaskrbljena in trdila, da noče k babici, čeprav obožuje stare starše in se vedno veseli obiska. Hkrati je še za vsako malenkost jokcala in trmarila. Ker sem vedela, da ne bo zaspala preden bova razčistili sem se zvečer ponovno pogovorila z njo, ponovno orisala situacijo, predlagala, naj si vzame s sabo igračko, ki se bo z njo peljala. Pa še vedno smo imeli tik pred odhodom trmarjenje in jokcanje. Med vožnjo potem ni bilo problema, se je začela tudi pogovarjat s šoferjem, na koncu ne bi bilo problema tudi z njim ostat. Druga situacija je bila, ko so jo družinski kolegi, ki imajo enako starega fantka s katerim sta dobra prijatelja, povabili na popoldansko igranje - samo. Večkrat se z njimi družimo, tako da jih pozna, prav tako pa njihove navade. Najprej je bila navdušena, bolj kot se je bližal dan obiska bolj je bila v stiski. Ker ji je igra s prijateljem veliko pomenila je najprej želela izsilit, da bi on prišel k nam, ker pa nisem popustila ampak sem pri njej hotela vzbudit zaupanje, se je raje odpovedala popoldanskemu obisku. Podobna situacija je tudi pri zobozdravniku, raje se odpove nagradi kot da bi odprla usta in pustila pogledat kaj se dogaja z njenimi zobmi. Pa sva mesečno pri zobozdravniku in že par mesecev je situacija enaka. Sicer sva bili v preteklosti večkrat zelo uspešni pri reševanju tovrstnih problemov, pri dveh letih in pol nama je popolnoma gladko uspelo samostojno uspavanje, pri treh in pol, da je šla kakat tudi na stranišče, čeprav je bila navezana na pleničko. Uvajanja v vrtec (čeprav ga je večkrat menjala) je bilo popolnoma nestresno zanjo, saj sva ogromno časa posvetili temu. Zaradi notranjih strahov, ki jih ima tudi grize nohte, čeprav trenutno delava na tem, da končamo s to navado in sva s pomočjo laka proti grizenju in nagrad za vsako striženje uspešni, s tem da se je pričakovano na novo pojavilo vrtanje po nosu in skrivanje rok za pas hlač. Kot sem omenila s pogovorom in vztrajnostjo in skupnim predelovanjem situacij vedno rešiva situacijo, včasih dokaj hitro, včasih pa preteče veliko časa in gre veliko živcev. Vendar se zavedam, da je treba otroka pripravit na samostojno življenje in za dobro popotnico bi jo rada začetka pripravljat na to, da se sama sooči z njej delikatnimi situacijami in sama premaga strahove. Prebrala sem nekaj strokovne literature na temo vzgoje, vendar pa v nobeni ne najdem nasvetov na katere bi se lahko oprla. Zelo bi vam bila hvaležna, če bi mi lahko dali kakšen nasvet kako generalno pristopit k vzgoji takega karakterja oziroma če mi lahko priporočite kakšno literaturo, ki bi nudila odgovore na moja vprašanja. Hvaležna bom za kakršnekoli informacije. Lep pozdrav, Mateja