Pozdravljeni, Starše pogosto zaskrbi ob prepoznanem samozadovoljevanju pri otrocih, bodisi ker je to vedenje smatrano kot nekaj slabega in misterioznega ali pa ga pripisujejo resnejšim motnjam otrokovega vedenja. Nobeno izmed navedenega pa ravno ne drži. O samozadovoljevanju se še vedno težko pogovarjamo, čeprav to počne ali je vsaj nekaj časa v življenju počela večina ljudi. Označevanje tega vedenja kot grdega, se lahko odraža v kasnejšem odnosu do spolnosti in lastnega telesa. Med drugim in šestim letom se večina otrok igra s svojimi genitalijami, kar je običajen del raziskovanja lastnega telesa. Otrokom dotikanje na teh mestih nudi ugodje in samo po sebi ne pomeni nič napačnega ali grdega. Starodavni miti in na njih temelječe taktike zastraševanja so preživeti, torej otrokom se ne bodo posušile roke, če bodo raziskovali lastno telo in načine, kako se zadovoljiti, tovrstno vedenje ne odraža moralne šibkosti. V določenih pogojih je torej samozadovoljevanje pričakovano in običajno, ko npr. služi zgolj kot občasno preganjanje dolgčasa ali občasna sprostitev. Manj primerno pa postane, ko ni več zgolj odraz radovednosti in raziskovanja lastnega telesa, postane pogosto in intenzivno, otrok pa je s tem tako okupiran, da se umika iz interakcij z okolico in ne išče več ostalih načinov za zmanjševanje anksioznosti in doseganje dobrega počutja. Otroci se tovrstnih vedenj zato ob zaznani stiski vse pogosteje poslužujejo. Pozornost bi morda preusmerili iz tega vedenja na situacije, ki deklici povzročajo stisko, iz katere drugače ne zna. Težave je učinkovito reševati tam, kjer nastanejo - vi boste težko odpravili njeno stisko v razredni situaciji. Pozornost je potrebno nameniti njenemu počutju v šoli in vključenosti v skupino. Predlagam pogovor z učiteljico in skupen razmislek o možnostih podpore deklici, skupaj poiskati njena močna področja in ji pomagati ta ozavestiti ter izraziti pred sošolci (npr. morda dobro poje, ima kak zanimiv hobi, pozna kakšne posebne ljudi, je pripravljena pomagati, lepo riše, si dobro zapomni … vse kar jo dela posebno in zanimivo in bi lahko prispevalo k boljši vključenosti v razred). Pomembno je, da ji pomagate spoznati ostale načine zmanjševanja anksioznosti, npr. pogovor, preusmerjanje pozornosti na nekaj lepega, morda jo naučite trebušnega dihanja, glede na opredeljene težave (znaki ADHD), pa je še posebej priporočljivo veliko gibanja. Pomembna je tudi podpora njenemu samospoštovanju - otroci, ki so zadovoljni s sabo na področju šole, prijateljev ipd. bodo manj verjetno ˝bežali˝ v tovrstne načine zadovoljitve. Koristijo lahko tudi odkriti pogovori o raziskovanju lastnega telesa, ki ji bodo pomagali lepše gledati nase. Tovrstno raziskovanje lastnega telesa izvajajo številni otroci, le da je za to potreben pravi čas in prostor (npr. lastna soba, WC). Početje torej ni grdo, vendar pa je vse kar se tiče intimnih delov telesa, npr. tudi odhod na stranišče, naša zasebna stvar. Poskrbimo, da drugim ni ob nas neprijetno. Če to počnemo prepogosto težko spoznamo ali se naučimo česa novega, se lotimo zanimivih dejavnosti ipd. ˝Kaj bi na primer rada počela v šoli, kaj ti je všeč?˝ Tovrstni pogovor z učiteljico bi morda izboljšal njun odnos, tako bi manj pogosto deklica želela ˝pobegniti˝ v svoj svet. Dobro bi bilo, da bi se takrat ko je v stiski dogajalo v razredu nekaj njej zanimivega, tako se bo raje odločila ostati v razredu namesto odhoda na stranišče. Učiteljica lahko poskusi tudi s tehniko preusmerjanja pozornosti, npr. vključevanje deklice v njej ljube dejavnosti. Tudi sicer bodite pozorni na urjenje v odlogu zadovoljevanja potreb (npr. da počaka, predno pride na vrsto, si nekaj časa želi njej ljubo igračo ipd.), ki je sicer ključno za učinkovito vključitev v družbo. Omenjate, da v povezavi s tem že obiskujete strokovnjake. Zagotovo so situacijo bolje preučili ter deklico spoznali, zato vam bodo zanesljivo natančneje svetovali, kako ravnati. Vse dobro.