Spoštovani, selektivni mutizem je motnja, pri kateri otroci, ki se sicer običajno razvijajo na področju govora, v določenih okoljih ne govorijo - pogosto so to ravno vrtci ali šole. Starši simptomatiko težko razumejo, ker otrok doma povsem običajno komunicira. Če vaš otrok v šoli govori, a manj kot doma, je morda le izrazito plašen, ima nizko samospoštovanje in se pred vrstniki težko izraža. Težko boste od doma rešili težavo, saj gre za vedenje v šoli, ki ga otrok težko spremeni le na podlagi npr. vaših navodil. Dajte mu podporo, da se bo počutil sprejetega, kljub svoji socialni plašnosti. Najprej pri otroku preverite, če ga njegovo vedenje moti, kaj bi si želel spremeniti, morda ima sam ideje, kako bi to lahko dosegel. Najlažje mu bo pomagal kdo v šoli (npr. svetovalna služba, učitelj ali vrstnik, ki mu zaupa ipd.), s katerim bo otrok vzpostavil varen odnos in bo pričel z njim govoriti, postopno pa to komunikacijo prenašal tudi v razred. Pogosto je komunikacijo lažje pričeti v manjši skupini in o temah, ki so otroku blizu, o katerih dosti ve. Priporočljivo je tudi delo na otrokovi samopodobi, ga morda naučiti tehnik sproščanja (npr. trebušno dihanje), kadar mu je »težko«, lahko mu predlagate tudi, da si v mislih predstavlja kaj lepega ali koga, ki ga ima rad, takrat, ko ima »tremo«. Predlagam, da načrt zastavite s svetovalno službo v šoli, ki bo otrokov napredek lahko tudi spremljala. Predvsem pa je, ne glede na to, če gre za selektivni mutizem ali plašnost, potrebno paziti, da dečku ne ustvarjamo preveč situacij, ki bi raven anksioznosti še zviševale. Dolgo pregovarjanje in izpostavljanje otroka pred vrstniki prispeva k višji ravni tesnobe. Skupaj z učitelji načrtujte potrebne prilagoditve, saj lahko ob napačni obravnavi težave vztrajajo v odraslost in se še poglobijo. O morebitnih prilagoditvah se najprej pogovorite z učiteljico, ki je otrokove težave opredelila, in jo poprosite, da vam jih podrobneje pojasni in pove, na koga se v šoli lahko obrnete. Veliko prijetnih pogovorov!