Pozdravljeni. Otroci v tej starosti razvijajo lastno iniciativnost, tj. se učijo dajati pobude, in v primeru zaznanih neuspehov doživljajo občutja krivde. Pomembno vlogo pri vzpostavljanju odnosov in izražanju lastnega mnenja ima tudi otrokova osebnost (predvsem dimenziji ekstravertnosti in čustvene stabilnosti) ter raven samostojnosti, saj so manj samostojni otroci bolj socialno plašni, pogosteje zaznavajo sram. Sprejmite njene značilnosti, pomagajte ji razviti več samospoštovanja, poiščite močna področja in jo spodbujajte pri razvoju teh. Pomagate ji lahko s tem, da jo spodbujate k samostojnosti in izražanju pobud za dejavnosti (npr. kaj bi lahko počeli skupaj), takrat ko je to primerno. Pri tem ne pretiravajte, saj zunaj družine ne bo deležna podobnih odzivov in bo še bolj zmedena. Njene odzive spoštujte (npr. ko si ne želi v telovadnico), saj bo deklica tako bolj gotova vase in bo lastno mnenje tudi v drugih socialnih okoljih lažje izrazila. Vztrajanje pri telovadbi (omenjate, da je motorično manj spretna), viša raven tesnobe, deklica ob delovanju na šibkih področjih zaradi manj zaznane gotovosti težje vzpostavi interakcije. Če vas želi zraven, morda načrtujete, da ste postopno prisotni vedno manj časa, njen ˝pogum˝ pa spremljate skupaj z njo in jo pri tem spodbujate. Želena vedenja lahko tudi beležite in nagrajujete (tj. žetoniranje, tudi v sodelovanju z vzgojiteljico), tako njeno motivacijo zanje povišate. Skupaj dorečete katero vedenje spremljate (npr. pogostost obiska dejavnosti; čas, ki ga tam preživi brez vas; izraženo potrebo po stranišču ipd.), uresničitev zabeležite (npr. z nalepko v pripravljeni preglednici) in ob doseženem zastavljenem kriteriju (npr. 3 nalepke) podelite nagrado (npr. obisk kina z vami). Skupaj lahko tudi berete pravljice in se o njih pogovarjajte, morda se identificira s kakšnim izmed pogumnejših likov. Predvsem, izberite način uravnavanja, ki je zanjo in za vas najbolj sprejemljiv in vztrajajte, saj so spremembe postopne. Včasih v otrokovem vedenju celo opazimo poslabšanje, kot odziv na spremembo v vedenju staršev, kasneje pa raven manj želenega vedenja upade. Z neprestanim spreminjanjem tehnik uravnavanja vedenja (omenjate, da poskušate zlepa, zgrda), se deklica počuti manj varno in se problematika lahko izrazi še bolj. Skupaj stopajte z majhnimi koraki, spremembe opazite in jih ozavestite tudi pri otroku. Srečno!