Pozdravljeni, anksioznost in z njo povezane težave so za otroke hud zalogaj, zato je dobro, da ste jih prepoznali in na njih pričeli timsko delati. Priporočljivo bi bilo deklico naučiti kakšne preproste oblike sproščanja, vsaj trebušnega dihanja (dihanja se uči tako, da se ob globljem dihanju desna roka na trebuhu dviga in spušča, leva na prsnem košu pa miruje, kot bi v trebuščku napihovala balon). Ko smo napeti, dihamo plitko, globlje dihanje prispeva k sprostitvi, v sproščenem telesu so tudi misli bolj pozitivne. Nič niste povedali, kako je z njenimi odnosi z vrstniki. Dobro bi bilo podpreti vrstniške interakcije (npr. popoldanska igra s kakšno sošolko), da se bo v razredu počutila bolje. Tudi na govorilne ure naj še gre, morda se dogovorite, da jih imata deklica in razredničarka tudi kdaj sami, med poukom, pred tem pa dorečite, kaj ji bo povedala, predstavila (naj ne bo v povezavi s šolsko snovjo, opiše lahko kakšen svoj hobi, nekaj kar ji dobro gre ipd., kar lahko kasneje predstavi tudi sošolcem). Tako bosta brez občinstva postopoma gradili odnos in se bo kasneje vsaj malo lažje sprostila tudi, ko bo potrebno pokazati znanje. Predlagam tudi delo na ozaveščanju njenih močnih področij ter podporo samospoštovanju (ozavestite kaj ji gre dobro, a ji tega ne razlagajte ali naštevajte vi, naj sama poišče svoje ˝zaklade˝, tako bo v te lastnosti bolj verjela). Lahko tudi nariše plakat vsega, na kar je pri sebi ponosna, in ga obesi na vrata. Tudi, če ji kdaj ne uspe v šoli, ji ostane še veliko drugega (npr. odnosi v družini, prijatelji, morebitni ljubljenčki ipd.), na kar se bo v tem primeru lažje spomnila. Ob bolj trdnem zaupanju vase, bo potreba po potrditvah morda vsaj za odtenek nižja. Skrbi vas tudi, da zaradi te težave ne bi napredovala v naslednji razred? Vam je to kdo omenil? Poskusite se s kom pogovoriti o vašem strahu, morda z razredničarko, s partnerjem. Tovrstne informacije je morda slišala ali zaznala tudi deklica, v tem primeru je že tako visoka raven strahu ob izkazovanju znanja seveda še višja. Strokovnjaki v šoli bodo presodili o tem in vam svetovali, poskušajte pa pogledati na šolsko napredovanje in uspehe v smeri, da izobraževalni uspeh ni edini pomemben, niti ni najpomembnejši. Otrok potrebuje podporo na socialnem in čustvenem področju. Radi jo imate ne glede na njene uspehe, povsem enako tudi kadar se ji ne uspe izpostaviti oziroma pokazati znanja. Predlagam, da se po nekaj opazovanjih defektologinje vsi sestanete (starši, razredničarka, ostali strokovni delavci, otrok) in skupaj razmislite možnostih podpore deklici, po potrebi se dogovorite tudi o morebitni podpori zunanjih strokovnjakov. Najbolje, da deklico vprašate, kako bi ji bilo lažje, česa si želi ipd. Siceršnjo plašnost se da do neke mere premagati, deklica pa ima že sedaj veliko močnih področij. Raje kot o šoli se vsak dan vedno znova in znova, kot pravite sami, pogovarjajte o čem drugem, pojdite v naravo. Pozornosti vse pogosteje namenjajte pozitivnim in manj ˝šolskim˝ platem. Srečno!