Pozdravljeni! Ne glede na starost otroka, strah sprožajo nenadni, nepričakovani dražljaji, odziv pa ni odvisen le od narave dražljajev, temveč tudi od individualnih razlik v razvoju, izkušenj in podobno. Vpliv ima tudi okolica (kontekst) in stanje, v katerem se otrok nahaja v času, ko se pojavi potencialni nevarni dražljaj. Strah nam je lahko v veliko pomoč, saj nas pripravi za boj ali beg, ko se znajdemo v nevarnosti. Takrat poveča aktivnost možganov, pospeši delovanje srca in nas oskrbi z dodatno energijo. Včasih pa nas paralizira, saj nas pripravi na boj ali umik, v situacijah, ko tega ne želimo, morda zaradi strahu pred ponovitvijo negativne izkušnje. Otrokov spoznavni, gibalni in socialni razvoj mu v okolju odpirajo številne nove možnosti, tako strahovi postajajo številčnejši. Do drugega leta se otroci večinoma bojijo ropota, teme, nenadnih premestitev, višine, samote, bolečine ter določenih prostorov, predmetov (npr. sesalnik za prah, električni mešalnik) in ljudi (npr. z maskami). Morda se je v primeru neprijetne izkušnje s katerim izmed navedenih potencialnih strahov otrok osredotočil na zaznavo senco in jo s to situacijo pogojno povezal. Lahko gre za situacijo (recimo glasen ropot), katere vi morda niste niti opazili, otrok pa jo je doživel kot izrazito zastrašujočo. Izvora strahu mogoče ni prepoznal, je pa v tistem trenutku opazil kakšno senco in jo s temi občutji povezal. Sploh, če se je kombinacija dražljajev večkrat ponovila, se sedaj odziva že na samo prisotnost sence. Morda pa se dejansko boji sence same po sebi, saj se otroci med sabo razlikujejo. Specifični strah, lahko preide v fobijo, če se ojačuje. Fobija je strah, ki se pojavi pri miselnem ali realnem soočenju z nekim predmetom ali dogodkom. V tem primeru se odpravlja s postopnim izpostavljanjem dražljajem, ki posamezniku povzročijo vsakič malce višjo stopnjo strahu. Pri vas situacija še ni zaskrbljujoča, saj vedenja opažate šele en teden (sedaj že malo dlje), če že niso izzvenela. Lahko pa upoštevate načelo postopnosti in otroka izpostavljate najprej manjšim sencam, ki jih opazuje od daleč, s časom pa se sence povečujejo, otrokova oddaljenost od njih pa se zmanjšuje. Glede na to, da ste tovrsten specifični strah opazili že prej, morda pozornost ni odveč. Otrok se strahu nauči preko direktnih povezav svojih izkušenj z dražljaji, ki vzbujajo strah, imitacije odraslih, spoznanj iz poslušanja pravljic oziroma gledanja televizije ali pogojevanja iz neprijetnih izkušenj. Strahovi so naučeni in se jih zato da tudi ˝odučiti˝. V tem primeru pozitivne posledice in prijetni odzivi, kadar se otrok predmetu izogiba (recimo objemi in nošnja v naročju), povišajo verjetnost, da se bodo vedenja izogibanja naslednjič ponovno pojavila. Strah se še bolj ukorenini, ker se izplača. Kar pa seveda ne pomeni, da ga morate pustiti samega z njegovim strahom in s tem še povečati težo neprijetne izkušnje. Preusmeritve pozornosti ste že povedali, da vam včasih uspejo, pri teh vztrajajte. Otroci do 3. leta na strah večinoma odgovarjajo z jokom, umikom ali skrivanjem za varno osebo, samouravnavanja čustev s preusmeritvijo pozornosti (npr. pokrijejo si oči, ušesa ipd.) in inhibicijo neustreznega vedenja pa se učijo postopoma. Starši otroku povedo, kaj naj stori, da bo obvladal svoje neprijetno čustvo. Usmerjanje otrok ponotranji, notranji govor pa se spremeni v tihega – otrok nekoč povedana navodila le misli. Navajate, da otroku poskušate razložiti nenevarno naravo sence. Njegove spoznavne sposobnosti, še niso razvite do te mere, da bi tovrstne razlage lahko dojel, posebej če so razlage preveč osredotočene na hipotetično in prihodnje stanje. Kljub temu, da se učenje čustvenega izražanja začne že zelo zgodaj, otroci razmeroma postopno in počasi prilagajajo svoje čustvene izraze pričakovanjem ljudi v posameznih socialnih kontekstih. Zato mu ponudite čim več prijetnih izkušenj, na besedni ravni pa težav ne izpostavljajte pretirano, saj s tem pozornost na sence še povečate. Pozorno spremljajte, kdaj se otrok ustraši. Je njegov odziv res posledica zaznave sence ali je morda takrat v okolju prisoten še kakšen drug potencialni izvor strahu? Igrajte se senčno gledališče: lutke ali različne oblike prstov pred lučjo (baterijo, namizno svetilko), ki mečejo zanimive sence na steno. Otroci pogosto želijo sami uprizoriti določene figure in tako občutijo, da imajo nadzor nad senco. Tovrstna animacija je priročna, saj ne potrebujete posebnih rekvizitov. Že z rokami lahko uprizorite celo živalsko kraljestvo. Pri tem pa nič posebej ne poudarjajte, da se bo tako manj bal sence ipd. Le povejte, da ste se naučili nove igrice, da boste uprizorili pravljico, ki sta jo včeraj prebrala ali kaj podobnega. Poleti so razne igre in učenje o ugodnostih sence (recimo hladen asfalt pri bosi hoji) še toliko lažje. A iskreno upam, da boste pri ˝odučenju˝ strahu uspešnejši že pred tem. V primeru pa, da bodo težave vztrajale, postajale vedno bolj intenzivne in otroka ovirale pri vsakodnevnih aktivnostih ter vključevanju v družbo, poiščite strokovno pomoč (svetuje vam lahko svetovalna delavka v vrtcu). Bodite dober vzor, z otrokovim strahom se soočajte sproščeno in brez strahu. Ponudite mu čim več prijetnih izkušenj. Strah bo morda izzvenel kar sam od sebe. Z manj polaganja pozornosti, je uspeh še verjetnejši. Srečno!