Pozdravljeni. Težave s spanjem so ene izmed razvojnih težav, običajne pri otrocih med tremi in osmimi leti (Webster-Stratton in Herbert, 1996). V namen odprave poskušajte uvesti kratke rutine pred spanjem, če jih še nimate (umivanje, branje pravljic, stiskanje medvedka, poljub za lahko noč ipd., vedno v enakem zaporedju). Rutina otroku omogoča občutja varnosti ter, da se pred spanjem umiri. Deklico lahko naučite tudi nekaterih vedenjskih tehnik, ki jih kasneje pred spanjem uporabi sama (trebušno dihanje za sprostitev, zamenjava neprijetnih misli s prijetnejšimi ipd.). Strahove še naprej obravnavajte brez posmeha. Pazljivi pa bodite pri razlagah oziroma vaših odgovorih na njena vprašanja. Če vas povpraša, če ne bo grmelo, ji povejte, da obstaja možnost, da bo grmelo, je pa to dobro, ker bo recimo dež dodobra zalil rožice, strela morda komu pokazala pravo pot domov in podobno. Ne obljubljajte ji reči, ki niso v vaši moči, saj bo s tem svet zanjo postajal še bolj nepredvidljiv in nevaren. Približno četrtina otrok med tretjim in osmim letom starosti doživlja nočne more (Hartmann, 1981), najpogosteje okrog šestega leta, s starostjo upadajo in običajno minejo do šolskega obdobja (Schredl in Palmer, 1997). Kadar so odraz čustvenih težav zahtevajo več pozornosti. Vsebina sanj je povezana z otrokovimi izkušnjami ter osebnostnimi lastnostmi, anksiozni otroci imajo bolj zaskrbljujoče in neprijetne sanje (Herbert, 1996). O intenzivnih sanjah poročate že od nekdaj, strahove ste verjetno opazili že pred tem. Glede na vaše pripovedovanje, bi rekla da je deklica tudi sicer pogosteje zaskrbljena (sprašuje o prihodu roparja ipd.). Gre za osebnostno potezo čustvene stabilnosti, kamor uvrščamo otrokove strahove. Upoštevati je pomembno razvojno spremembo v tematiki strahov, saj le ti z otrokovo starostjo postajajo številčnejši in močnejši. Večina strahov predstavlja naučeno vedenje (Hurlock, 1974), kar pomeni, da se jih da tudi ˝odučiti˝. Nenadnih sprememb ni pričakovati, sploh ne čez noč. Postopno opogumljanje otroka, realno sprejemanje njegovih strahov (da ima občutek razumljenosti, a brez poveličevanja) in nudenje modela soočanja s situacijami spodbudi postopno odraščanje v bolj čustveno stabilnega odraslega. Pri tem igrajo pomembno vlogo dekličine izkušnje, varno okolje in močna samopodoba (zavedanje močnih področij ter sposobnosti samopomirjanja), ki lahko deluje kot varovalni dejavnik. V mislih imejte, da otroci njene starosti delujejo na konkretni ravni. Ob pripovedovanju in razlagah njena negativna izkušnja še vedno ostaja. Velikega pomena je odziv ljudi v okolici, skoraj neopazne reakcije imajo lahko na otroka velik vpliv. Ne vemo, zakaj je dogodek nanjo pustil takšen pečat, vsekakor pa bo strahove lažje predelala ne zgolj na miselni ravni. Pojdite z njo kdaj na sprehod mimo gasilskega doma, naj pobliže pogleda gasilski avto, morda sama prižge sireno. Tudi pri odraslih strahove odpravljamo s postopnim izpostavljanjem situacijam, ki strah sprožijo, le redko lahko izogibanje strah zbujajočim situacijam izzveni brez prijetnih izkušenj, ki postopoma zamenjajo neprijetne. Večinoma so nočne more povzročene z gledanjem grozljivih zgodb, saj otroci v tem obdobju še težko ločijo med domišljijo in resničnostjo, lahko pa se pojavijo po stresnem dogodku (npr. nesreča). Kadar povzročajo stres tudi v budnem delu dneva, je še posebej potrebna dodatna pozornost. Če težave ne bodo izzvenele, se morda obrnete na svetovalno službo v vrtcu, ki bo dekličine težave strokovno ocenila ter predlagala nadaljnje ravnanje. Uspešno, s čim manj zaskrbljenosti!