Vprašanje
Pozdravljeni! Sem mamica 15-mesečnemu sinčku. Zame je to prvi otrok. Naj povem, da se s sinčkom ogromno ukvarjam, kot dojenčka ga nikoli nisem pustila izjokavati, odzvala sem se na vsak njegov jok, skupaj spimo, se vedno se dojiva, zdi se mi da sva res povezana. Me pa zadnje čase begajo njegove reakcije. Če recimo nečesa ne dobi (recimo hoče nož iz mize - jaz mu lepo mirno povem, da ne more imeti noža), začne udarjati po meni. Povišam ton in mu odločno povem, da mamice ne tepe, da tega ne delamo, da mamico boli ... ponavadi neha in me poboža, včasih pa začne udarjati v predmete (stol, steno). Ne vem, a mu lahko to dovolim? Naj sprosti svojo jezo? Bega me tudi, kje se je tega naučil (čeprav sem zadnjič videla na igrišču, ko je opazoval dva starejša dečka, ki sta drug drugega udarjala). V vrtcu ni, je v domačem varstvu. Nikoli ga ne kaznujem, ne vem pa, kako se naj odzovem. Včasih, preden udari, me pogleda v oči in se nasmeji, potem pa udari ... Verjetno je ok, da izraža tudi negativna čustva, vendar ne vem, kako ga usmeriti in kaj je prav oziroma najboljše za njega in seveda za celo družinsko dinamiko. Za odgovor in nasvet se zahvaljujem. Lp, A.
Odgovor
Pozdravljeni,
Jeza je čustvo, ki ga odrasli ne znamo konstruktivno izražati, zato je logična posledica, da nas reakcije malčkov begajo in nas spravljajo v stisko. Jeze ne znamo konstruktivno izražati, ker je sami v našem otroštvu nismo smeli izražati in smo bili večinoma kaznovani, saj so naši starši jezo doživljali kot nespoštovanje.
Vaš sin deluje nagonsko, ker do 18 meseca deluje iz plazilskih možganov. Ko mu postavite mejo s katero se ne strinja, odreagira nagonsko. Prefrontalni korteks, katerega naloga so premišljene, racionalne odločitve, se sploh še ni začel aktivno mrežiti s plazilskimi možgani, ki so zadolženi za impulzivno izražanje, predvsem za izražanje jeze in strahu.
Pri postavljanju meja vam svetujem, da uporabljate 1. osebo ednine. Se pravi, ne dovolim, da me udariš, ker me to boli. Izogibajte se družbene govorice - mamice ne tepemo, tega se ne dela.... To niso osebne meje in zato tudi niso učinkovite. Tako majhnemu otroku lahko ponudite zamenjavo. Npr.: ne dovolim noža, ker je nevaren, lahko pa vzameš žlico ali lesen nožek, če ga imate. Otroku ubesedite njegova občutja in mu povejte kako jih lahko izrazi. Npr.: Zdaj si jezen. Ko si jezen lahko boksaš v povšter/cepetaš/udariš z nogo v tla... Ko se igrata recimo s plišastimi igračami, mu lahko zelo nazorno pokažete kako se jezi medvedek. Izogibajte pa se čustvenih manipulacij v smislu- če me udariš, bo mami žalostna/bo jokala/ nekateri gredo še korak dlje in rečejo, da ga nimajo radi, ko jih udari. To so izjemno škodljive besede, gre za čustveno manipulacijo, prelaganje odgovornosti za lastno počutje na otroka in tudi za čustveno izzsiljevanje. To so izjemno škodljivi vzorci, saj so močno obarvani s krivdo. Razmislite tudi kaj se dogaja v vašem telesu, ko začne sin izražati svojo jezo- ali otrpnete, se ustrašite, se razjezite, vas mogoče celo razbesni? Pomislite tudi kako sami izražate jezo, kakšen je vaš vzorec izražanja jeze iz primarne družine. Saj veste- če hočete, da bo vaš otrok znal konstruktivno usmeriti jezo, se jo moramo naučiti konstruktivno izraziti najprej sami.
Po vašem opisu sodeč sklepam, da ste čudovita mamica. Naj dojenje še naprej lepo teče, izkoristite čas s sinom, ker imate to srečo, da ne rabi tako majhen v vrtec in ne pozabite- otroci so naši največji učitelji.
Jeza je čustvo, ki ga odrasli ne znamo konstruktivno izražati, zato je logična posledica, da nas reakcije malčkov begajo in nas spravljajo v stisko. Jeze ne znamo konstruktivno izražati, ker je sami v našem otroštvu nismo smeli izražati in smo bili večinoma kaznovani, saj so naši starši jezo doživljali kot nespoštovanje.
Vaš sin deluje nagonsko, ker do 18 meseca deluje iz plazilskih možganov. Ko mu postavite mejo s katero se ne strinja, odreagira nagonsko. Prefrontalni korteks, katerega naloga so premišljene, racionalne odločitve, se sploh še ni začel aktivno mrežiti s plazilskimi možgani, ki so zadolženi za impulzivno izražanje, predvsem za izražanje jeze in strahu.
Pri postavljanju meja vam svetujem, da uporabljate 1. osebo ednine. Se pravi, ne dovolim, da me udariš, ker me to boli. Izogibajte se družbene govorice - mamice ne tepemo, tega se ne dela.... To niso osebne meje in zato tudi niso učinkovite. Tako majhnemu otroku lahko ponudite zamenjavo. Npr.: ne dovolim noža, ker je nevaren, lahko pa vzameš žlico ali lesen nožek, če ga imate. Otroku ubesedite njegova občutja in mu povejte kako jih lahko izrazi. Npr.: Zdaj si jezen. Ko si jezen lahko boksaš v povšter/cepetaš/udariš z nogo v tla... Ko se igrata recimo s plišastimi igračami, mu lahko zelo nazorno pokažete kako se jezi medvedek. Izogibajte pa se čustvenih manipulacij v smislu- če me udariš, bo mami žalostna/bo jokala/ nekateri gredo še korak dlje in rečejo, da ga nimajo radi, ko jih udari. To so izjemno škodljive besede, gre za čustveno manipulacijo, prelaganje odgovornosti za lastno počutje na otroka in tudi za čustveno izzsiljevanje. To so izjemno škodljivi vzorci, saj so močno obarvani s krivdo. Razmislite tudi kaj se dogaja v vašem telesu, ko začne sin izražati svojo jezo- ali otrpnete, se ustrašite, se razjezite, vas mogoče celo razbesni? Pomislite tudi kako sami izražate jezo, kakšen je vaš vzorec izražanja jeze iz primarne družine. Saj veste- če hočete, da bo vaš otrok znal konstruktivno usmeriti jezo, se jo moramo naučiti konstruktivno izraziti najprej sami.
Po vašem opisu sodeč sklepam, da ste čudovita mamica. Naj dojenje še naprej lepo teče, izkoristite čas s sinom, ker imate to srečo, da ne rabi tako majhen v vrtec in ne pozabite- otroci so naši največji učitelji.
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV