Spoštovani. Najprej se opravičujem za zakasnel odgovor zaradi službene odsotnosti. Opisujete sinovo vedenje, katerega opažate v zadnjih treh mesecih, omenjate tudi ločitev leto dni nazaj. Slednja bi morda lahko pripomogla k pojavnosti vedenja, ni pa nujno. Pomembno je, da otrok ohrani stike z obema staršema, če je to mogoče, ter da mu ne prikrivamo resnice. Sicer pa brez slabe vesti, saj omenjeni dogodek ne pomeni neposrednega škodljivega vpliva na otrokov razvoj. Omenili ste, da živite v razširjeni družini, vzgojo sina pa si razdelite še s starimi starši. Pri tem bodite predvsem pozorni, da otroku postavljate enaka pravila (manj pravil, a ta jasna in konkretna), saj bo tako v večji meri doživljal občutja varnosti in se bo neželeno vedenje pojavljalo redkeje. Vpeljite rutino, nek ustaljen vzorec, da bo vedel kaj ga čaka npr. pred spanjem vedno umijete zobe nato preberite pravljico ter si zaželite lahko noč. Pri izbiri pravljic mu omogočite, da jih sam izbere, morda priskrbite kakšno knjigo, po kateri je posneta tudi risanka, ki jo pozna. Omenite, da se noče učiti ali brati. Pri štirih letih ni potrebno sistematično poučevanje otroka s pomočjo knjig. Če tako uživa v risankah, jih poglejte z njim, se pogovarjajte o likih, ki so mu všeč, se pocrkljajte z njim in mu ponudite svojo bližino. Slednjo otrok potrebuje, posebej kadar je v stiski. Pomaga lahko tudi igra, morda z lutkami, da lahko otrok strahove izrazi tudi na ta način. Ko se otrok joka in upira, poskušajte odreagirati kar se da mirno, kljub napetosti, ki je v vaši družini že porastla. Predvsem pa vztrajajte pri postavljenih pravilih, bodite dosledni. Če otroka ob dovolj glasnem kričanju ali joku nagradite z novo igračko ali ogledom risanke, je večja verjetnost, da se v prihodnje ponovno posluži te tehnike. Raje mu povejte, kaj želite, da stori in ga nato nagradite z njemu ljubimi dejavnostmi ali igračami, vendar le v primeru, da se dogovora drži. Pravila raje postavljajte v trdilni obliki in ne zgolj kot prepovedi, vsaka prepoved naj vsebuje tudi želeno vedenje (npr. ne zgolj ˝ne brcaj˝ ampak raje: ˝Če bi rad razmigal noge, poskoči nekajkrat v zrak˝). Veliko pozornosti namenite želenemu in sprejemljivemu vedenju, ga pohvalite, jok oziroma kričanje pa morda poskusite ignorirati, sploh kadar služi le manipulaciji. Predvsem poskusite sprostiti ozračje v družini, trma in upiranje je v razvoju otroka pogost pojav, sploh v letih, ko se otrok uri v samostojnosti in iniciativnosti (dajanje pobud za dejavnosti). Izkušnje v tem času so pomembnega pomena za nadaljnji razvoj (npr. občutij sramu in krivde). Otrok se ne vede tako, ker vas ne bi maral ali bi načrtno želel kljubovati, temveč na ta način zadovoljuje kakšno izmed svojih potreb (npr. po pozornosti, bližini, sprošča napetosti ipd.). Obisk psihologa se mi ne zdi nespametna ideja, na ta način boste tudi vi lažje delovali manj napeto, saj boste prejeli dodatno podporo. Morda bo le eno srečanje in kakšen nasvet dovolj. Pred tem pa potrkajte na vrata svetovalne službe v vrtcu oziroma se še prej pogovorite z vzgojiteljico, kako na moteče vedenje v vrtcu reagira ona. Podobne metode v različnih okoljih so zagotovo bolj učinkovite, kot že rečeno, dosledne meje otroku nudijo občutja varnosti. Upam, da vam vsaj kakšna ideja pride prav saj razumem, da vam ni lahko. Želim čim manj napetosti in več smeha v prihodnjih dneh.