Vprašanje
Pozdravljeni! Imam sina, starega 9 let ... njegovo obnašanje doma je super ... priden, deloven fant, ki nima učnih težav ... V šoli pa ima hude izbruhe jeze in agresije ... Ne tepe sošolcev, ampak se dere in kriči. En primer: sošolec je na njega pokazal s prstom in je čisto izgubil kontrolo in ga je začel loviti po telovadnici, da ga je učiteljica komaj ustavila in umirila. Razmišljam in ne morem ugotoviti, kaj ga pripelje do takega obnašanja..Drugače je zelo empatičen in se zaveda, kaj je prav on kaj ne ... po takem obnašanju mu je žal ... Razmišljam o homeopatiji, da bi našla rešitev, da ga pomirimo. Hvala za odgovor.
Odgovor
Pozdravljeni,
Težave pri nadzoru impulzov pogosto otežujejo vključevanje v družbo sicer zelo umirjenim in empatičnim otrokom. Pomembno je, da jim pri tem nudimo podporo. Kadar se otrok vede agresivno, je ponavadi to znak stiske, ne zmore drugače, čeprav že nekaj trenutkov za tem, svoje vedenje obžaluje. Zelo pogosto se za agresivnim vedenjem skriva visoka raven anksioznosti. Pretirani pogovori in obtoževanja, kaj je naredil narobe in kako bi moral, lahko stisko še poglabljajo. S tem rušimo otrokovo pozitivno samopodobo in posledično prispevamo k še več tovrstnega vedenja. Še posebej velja, da se z otrokom med izbruhom ne pogovarjamo - lahko si predstavljamo, da smo naleteli na odzivnik, ki nam sporoča, da “številka trenutno ni odsegljiva”. O situaciji se pogovorimo, ko se otrok umiri.
Pomembno ga je učiti tehnik izražanja jeze – začenši s tem, da to čustvo dovolimo, Jeza je sprejemljivo čustvo, le sprejemljivega izražanja se moramo naučiti. Povemo mu, da je razumljivo, da ga je nekaj ujezilo. Omogočimo mu, da svoja občutja podeli z nami, pri tem mu nudimo podporo. Skupaj iščemo možne načine izražanja, ponudimo mu čim bolj konkretne rešitve (kaj lahko reče, kam se lahko zateče, komu potoži …). Učimo ga tudi tehnik sproščanja (npr. trebušno dihanje, ukvarjanje z njemu ljubimi dejavnostmi ob katerih se sprosti), - na ta način nižamo pogostost manj želenih vedenj, saj nihče ne more biti hkrati jezen in sproščen. Naučimo ga lahko “stop tehniko” (npr. prešteti do 5 predno se odzove, kadar je zelo jezen). V sklopu slednje se lahko dogovorimo s pomembnim odraslim za določen znak (npr. dvig roke kot policaj, ki ga bo opomnil, da se ustavi). Pomagamo mu ozavestiti močna področja (dejavnosti pri katerih je dober, to kako empatičen zna biti ipd.).
Zelo dobro bi bilo tovrstno podporo načrtovati skupaj s strokovnimi delavci šole (svetovalno službo, razredničarko), saj je najbolj učinkovita, kadar jo izvajamo v situacijah, kjer se težave pojavljajo. Skupaj lahko morda vedenja beležite in poiščete morebitne sprožilce oziroma prepoznate funkcijo vedenja. Na podlagi tega v stresnih situacijah oziroma že ob prvih znakih otrokove stiske (npr. jezen pogled), otroka podpremo ali preusmerimo v drugo situacijo. Pomembno je tudi otroka opremljati s sprejemljivimi odzivi (npr. kako odreagirati na neuspehe ali zavrnitve). Pogosto je učinkovita popotnica kratka fraza, ki jo v mislih izrečejo v stresni situaciji, da se pomirijo (npr. “nihče ni vsem všeč”, “vsak se kdaj zmoti” ali kaj podobnega, odvisno od situacij, ki otroka razjezijo). Pozorni smo tudi, da otroci niso utrujeni ali lačni, takrat je kontrola impulzov povsem razumljivo slabša. Pomembna je tudi pozornost na majhne napredke, ki jih izrazito pohvalimo. Ne smemo pričakovati pretiranih preobratov na mah. Impulzivnost je ena izmed lastnosti, po kateri se ljudje med seboj razlikujemo in prav je tako. Pomembno je le, da otroka podprete do te mere, da se bo uspešno vključeval v družbo in se ob tem dobro počutil. Manjše spodrsljaje včasih tudi spregledamo, če niso preveč moteči, uspehe pa pohvalimo.
V primeru vztrajanja in porasta tovrstnih vedenj, ko postanejo pretirano moteča oziroma ogrožajo otroka ali ljudi v okolici, otroku onemogočajo uspešno vključevanje v družbo, zavirajo učno uspešnost in podobno, pa seveda poiščite strokovno pomoč.
Težave pri nadzoru impulzov pogosto otežujejo vključevanje v družbo sicer zelo umirjenim in empatičnim otrokom. Pomembno je, da jim pri tem nudimo podporo. Kadar se otrok vede agresivno, je ponavadi to znak stiske, ne zmore drugače, čeprav že nekaj trenutkov za tem, svoje vedenje obžaluje. Zelo pogosto se za agresivnim vedenjem skriva visoka raven anksioznosti. Pretirani pogovori in obtoževanja, kaj je naredil narobe in kako bi moral, lahko stisko še poglabljajo. S tem rušimo otrokovo pozitivno samopodobo in posledično prispevamo k še več tovrstnega vedenja. Še posebej velja, da se z otrokom med izbruhom ne pogovarjamo - lahko si predstavljamo, da smo naleteli na odzivnik, ki nam sporoča, da “številka trenutno ni odsegljiva”. O situaciji se pogovorimo, ko se otrok umiri.
Pomembno ga je učiti tehnik izražanja jeze – začenši s tem, da to čustvo dovolimo, Jeza je sprejemljivo čustvo, le sprejemljivega izražanja se moramo naučiti. Povemo mu, da je razumljivo, da ga je nekaj ujezilo. Omogočimo mu, da svoja občutja podeli z nami, pri tem mu nudimo podporo. Skupaj iščemo možne načine izražanja, ponudimo mu čim bolj konkretne rešitve (kaj lahko reče, kam se lahko zateče, komu potoži …). Učimo ga tudi tehnik sproščanja (npr. trebušno dihanje, ukvarjanje z njemu ljubimi dejavnostmi ob katerih se sprosti), - na ta način nižamo pogostost manj želenih vedenj, saj nihče ne more biti hkrati jezen in sproščen. Naučimo ga lahko “stop tehniko” (npr. prešteti do 5 predno se odzove, kadar je zelo jezen). V sklopu slednje se lahko dogovorimo s pomembnim odraslim za določen znak (npr. dvig roke kot policaj, ki ga bo opomnil, da se ustavi). Pomagamo mu ozavestiti močna področja (dejavnosti pri katerih je dober, to kako empatičen zna biti ipd.).
Zelo dobro bi bilo tovrstno podporo načrtovati skupaj s strokovnimi delavci šole (svetovalno službo, razredničarko), saj je najbolj učinkovita, kadar jo izvajamo v situacijah, kjer se težave pojavljajo. Skupaj lahko morda vedenja beležite in poiščete morebitne sprožilce oziroma prepoznate funkcijo vedenja. Na podlagi tega v stresnih situacijah oziroma že ob prvih znakih otrokove stiske (npr. jezen pogled), otroka podpremo ali preusmerimo v drugo situacijo. Pomembno je tudi otroka opremljati s sprejemljivimi odzivi (npr. kako odreagirati na neuspehe ali zavrnitve). Pogosto je učinkovita popotnica kratka fraza, ki jo v mislih izrečejo v stresni situaciji, da se pomirijo (npr. “nihče ni vsem všeč”, “vsak se kdaj zmoti” ali kaj podobnega, odvisno od situacij, ki otroka razjezijo). Pozorni smo tudi, da otroci niso utrujeni ali lačni, takrat je kontrola impulzov povsem razumljivo slabša. Pomembna je tudi pozornost na majhne napredke, ki jih izrazito pohvalimo. Ne smemo pričakovati pretiranih preobratov na mah. Impulzivnost je ena izmed lastnosti, po kateri se ljudje med seboj razlikujemo in prav je tako. Pomembno je le, da otroka podprete do te mere, da se bo uspešno vključeval v družbo in se ob tem dobro počutil. Manjše spodrsljaje včasih tudi spregledamo, če niso preveč moteči, uspehe pa pohvalimo.
V primeru vztrajanja in porasta tovrstnih vedenj, ko postanejo pretirano moteča oziroma ogrožajo otroka ali ljudi v okolici, otroku onemogočajo uspešno vključevanje v družbo, zavirajo učno uspešnost in podobno, pa seveda poiščite strokovno pomoč.
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV