Ultravijolična svetloba lahko živa tkiva poškoduje na dva načina. V encimih, proteinih, nukleinskih kislinah in komponentah celičnih membran ob absorbciji UV žarkov pride do prekinjanja molekularnih vezi, lahko pa okvarja tkiva preko tvorbe prostih radikalov. Za nastanek okvar na tkivih očesa, je potrebna dolgotrajna večletna izpostavljenost UV žarkom ( povezave med vzrokom in učinkom niso povsem nesporno dokazane ). UV svetloba naj bi tako povzročila zgodnejši razvoj starostne slabovidnosti, pterigija, sive mrene in pa tudi starostne degeneracije rumene pege. Lahko pa UV svetloba ( predvsem UVC, valovne dolžine pod 290 nm ) povzroči tudi akutno okvaro roženičnega epitelija ( npr. pri varjenju, snežna slepota ), ki pa je reverzibilno stanje. LP