Vedno sem govoril, da nikakor ne bom eden tistih očkov – jeb*š kavč! Ni dovolj, da mi bo že (Mančine) prsi ukradla za nedoločen čas, še iz spalnice bi me rada pregnala? NE, NIKAKOR! V svoji spalnici sem jaz gospodar (takoj za šefico Manco)! O tem sem bil 100-odstotno prepričan: spal bom, kjer bom hotel! 

Zarečenega kruha se največ poje, kajne?

NIKOLI … ne reci nikoli!

Od Julijinega rojstva (večino) noči prespim na kavču.
Zakaj? Ker naša princeska zaenkrat spi v najini spalnici (še vedno čakamo notranja vrata za ostale sobe) …
"A nisi ti un pametnjakovič, ki je rekel, da ne bo spal na kavču? Zarečenga kruha …"
… Julija namreč spi v svoji posteljici.
Že od rojstva je kar pridna, kar se tiče spanja. Spat gre okoli 20:30 in se zbuja med 6. in 8. uro zjutraj. Včasih ji malo ponagajata Luna in/ali trebušček, načeloma pa kar lepo prespi večino noči.

ZAKAJ potem spim na kavču?
En večer sva zakomirala na kavču in zjutraj dojela, da tamala spi DLJE, če je sama v sobi. Naslednjih nekaj noči sva poskusno prespala na kavču, potem pa nekaj noči v spalnici.

Razlika je očitna: Julija – kadar je v sobi sama – spi vsaj uro dlje in se ponoči NE zbuja.

KAVČ IT IS!
Tako sem še en očka, ki je čez noč "prostovoljno" postal Kralj Kavča …
… na srečo mi družbo dela moja Kraljica!