No, dojenje nama je dobro steklo, kljub temu da je Mars zelo počasi pridobival na teži. So se pa bolečine ob sesanju večale. Bradavice sem imela do krvi poškodovane in mnogokrat so mi ob dojenju tekle solze. Pa sem vztrajala naprej. Tkivo se je utrdilo in ni več bolelo, zato sem začela med dojenjem uživati. Naj mimogrede omenim, da je Mars visel na moji dojki non-stop do okoli četrtega meseca, ko je prvič pokazal interes za gosto hrano.

Kriza v nastajanju mleka - kako pomagati?

Kljub uvedenim obrokom so sledili še podoji. Pravijo, da so otroci lahko “zizoholiki” in moj sin je to definitivno bil. Ker se je pomiril samo z dojenjem. Ker ni zaspal brez. Ker je, takoj, ko je začel obvladati pincetni prijem, vadil na mojih bradavicah. Ker mi je roke konstantno silil pod majico. Ker se je dojil do leta in štirih mesecev. In še bi se, če bi dovolila.

S počasnim ukinjanjem podojev sem začela kakšen mesec ali dva pred uvajanjem v vrtec. Takrat sem število podojev omejilana tri dnevno in ga začela učiti zaspati sam.

Dojenje je super. Pomirja otroka, pomaga k hitrejšemu okrevanju, omogoča bližino in še mnogo več.

Pa vendar je lahko tudi nadležno. Če se otrok zbudi v istem trenutku, ko ga odstaviš. Če mu k pomiritvi ne pomaga nič drugega. Če grize ali močno ščipa. Če zagrabi bradavico s prstki in jo vleče na vse strani.

Mastitis je pogosta težava, ki se pojavi pri doječi materi. 

Srečna sem, da sem sina lahko dojila. Srečna sem, ker mi ga je uspelo odstaviti brez večjih problemov. Ker sem ga že prej naučila, kako naj zaspi sam. Zdaj se pred spanjem samo uležem zraven njega,on me objame in se stisne k meni. Nekaj časa se tako 'cartava', potem pa ga samo odložim in zaspi.

To je moja zgodba o dojenju.