Nekaj časa sva debatirala o tem, kako je fajn biti starš in potem še malo o tem, kako včasih ni samo fajn … Še dolgo po najinem pogovoru sem razmišljal: nihče in nič te ne more pripraviti na vlogo starša. Lahko si prej prebereš vse knjige o vzgoji, pogledaš vse tutoriale o previjanju in obiščeš vse šole za starše, ki obstajajo. Nič te ne more pripraviti na odgovornost, ki pride skupaj z malo kepico, ki večino časa visi na prsih, kaka in spi (če imata srečo in je z dojenčkom vse v redu).
Ni vse samo super-ohinsploh-fajn-top-božansko. Kot starš se kar naenkrat znajdeš v situacijah, ki si jih kot ne-starš ne moreš niti zamisliti. Neprespane noči, pokakane pleničke in nepokakane pleničke, podiranje kupčkov, krčki, jok, dretje, kreganje, “koristni” nasveti staršev, babic in vseh mimoidočih … Ne predstavljaš si, koliko sran*a se bo zgrnilo nate od trenutka, ko boš postal starš.
“… In kako je kaj biti fotr?” Težko je! Nimam poporodne depresije, nimam raztegnjene va… lulike, nimam strij in nimam vnetih bradavičk (kot mamice) – pa vseeno lahko rečem, da je težko biti starš. Težko je biti fotr!
Iz sobe zaslišim jok. Zoya pride do mene in me pogleda: “Halo, a ne slišiš, da se joka?” Odložim laptop in grem po Julijo, ki se je očitno zbudila. Hm, spet 2 uri prezgodaj … Pokrita čez glavo, obrnjena za 90 stopinj … Odgrnem jo, jo obrnem na hrbet in ji dam cmoka. “Kako si, pikica?” Zazeha, se pretegne in se nasmeji. Prenehala je jokati, le gledala me je in se smehljala. Njene učke so nekaj najlepšega na tem svetu …
“… In kako je kaj biti fotr?”
*s solzico v očeh*
BITI FOTR JE NAJBOLJŠA STVAR NA SVETU!
