Predobro se še spominjam, kako sem trpela v času, ko sva s partnerjem delala otročka. Vsaka menstruacija namesto pluska me je tako potrla. Pa malo bitje sploh še ni raslo v meni.
Priznati moram, da sem razmišljala o N. prošnji vse do zdaj, ko to pišem. Moje srce je bilo stisnjeno v krč, celo jokala sem, ker je to resnično tako grozna izkušnja, da je ne privoščim čisto nikomur. Vse, kar sem danes želela, je bilo le to, da imam sina blizu sebe. Da ga gledam, objamem. Da cenim trenutke z njim, ker imam to srečo.
Preveč je staršev, ki je nimajo. Preveč žensk poznam, ki se še danes in za vedno spopadajo z izgubo. Mi ostali pa pogosto ne vemo, kako ob tem reagirati, zato sem prosila N., da mi napiše svoje mnenje.
“Starš, ki je izgubil otroka, potrebuje objem, pristen stisk roke in izrečeno sožalje. Velikokrat se po porodu, ko mame rodijo zdrave otroke, pohvali. Kje pa smo tukaj angelske mame? Čestitaj mamici, ki je izgubila otroka za moč, ter ji izrecite sožalje. Stojte staršem ob strani, ter jim prisluhnite, ko želijo pripovedovati o svojem angelčku tam na drugi strani mavrice. Če ne veste, kaj bi rekli staršem, bodite raje tiho. Ker ljudje ob nevednosti izrečemo kaj, kar žalujoče starše močno prizadene. Vsekakor besede, kot so: »Saj sta še mlada, bodi vesela, da imaš prvo zdravo punčko, pa saj boš še imela lahko pet otrok.« bolijo! Ne, za nas je to otrok in vedno bo naš otrok, pa če jih bomo imeli kasneje še pet, bo to za nas vedno otrok, ki smo si ga želeli in ga bomo imeli radi vse življenje.”
Mamica dodaja, da si raje najprej preberite kakšen članek o tem, kako reagirati v takih situacijah in šele potem stopite do žalujočih!
Tema ne bi smela biti tabu. Zato bom dodala še dva zapisa, ki morata biti prebrana. Preprosto moramo govoriti o tem. POMEMBNO JE!
N., mamica angelčka Aleksandra:
“Sama sem izgubila prvega otroka Aleksandra v osmem mesecu nosečnosti. To, da mojega Aleksandra ni ob meni, boli še danes, po treh letih in vedno bo bolelo. Čas ne celi ran! Čas te le nauči, kako živeti in sobivati z bolečino in odprto rano, ki jo izguba otroka pusti. Vem, da se bova nekje za mavrico z Aleksandrom srečala, ko bo za to prišel čas. Bi si pa želela, da bi okolica znala odreagirati ob takšnih dogodkih”
S., mamica angelčka Maja:
“Minila so tri leta od junija, ko sem se soočila s to kruto resnico… Da je narava zmožna poskrbeti za vse, in da stvari vedno najdejo svoje mesto. Nikoli prej nisem zasledila, da se govori o tem, da kdorkoli sploh misli, da to ni običajna stvar, in da zna boleti. Maj je prisoten z mano, v moji duši, včasih poplesavava med sončnicami, včasih pa samo leživa na soncu. Tu je, pa čeprav ga ni in pravijo, da ne obstaja. Vsaka taka stvar ni lahka, na nas pa je kakšno zgodbo bomo ustvarili iz tega. In prav je, da se o tem govori. Ker nič ni hujšega kot agonija, ki je ne čutiš samo v psihi, ampak se razleze po celem telesu, zaradi bolečine, ki jo le redkokdo razume. Maj je moj fant, moj mesec, moj nekdo, ki verjamem da ga bom nekoč spoznala, v taki ali drugačni podobi. Njegova duša bo vedno del mene, jaz sem On in On je jaz. Maj od tistega junija naprej, v mojih esejih igra glavni lik.”
Dragi starši malim angelčkom. Dobri starši ste. Dobri starši ste, ker vsako jutro dvignete glavo in se odpravite v svet s težo v srcu. Dobri starši ste in vaši mali angelčki so ponosni na vas. Radi vas imajo, vedite to. Dali ste jim izkušnjo življenja, po kateri duše tako kličejo, pa čeprav zgolj za kratek čas. Še naprej premagujte ovire. Še naprej bodite močni. Še naprej hodite pokončno in z dvignjeno glavo proti nebu, saj boste tako vedno blizu svojim malim.
Iskreno sožalje vam želim in vam pošiljam močan objem.
