Ko otroku nekajkrat uspe pobegniti iz objema za uspavanje, ga je zelo težko ujeti in umiriti nazaj. Če se med tem preveč razživi, se lahko uspavanje vleče še dolgo v noč. Kar pa je zelo naporno in je še najbolj potrpežljivi mami (ali očetu) lahko kaplja čez rob.
Tako otrokovo vedenje vzame veliko notranje moči, kar še dodatno oteži zadevo. Ker ko izgubiš svojo notranjo moč, je boj končan. Otrok bo to vedel in temu primerno tudi uporabil.
Mars se je uspaval z dojenjem. In ko je nekoč zbolel, je ob temu primernih privilegijih dojel, da je še bolj prijetno spati, če lahko 'visi na mami' vso noč. Kar pa potegne s sabo grozne bolečine v hrbtu. Nenaspanost. Te bolečine ali pa vstajanje na maksimalno eno uro, ker otrok kliče po pozornosti, so me pripravile do tega, da sem se lotila učenja Kako zaspati sam.
Tako majhni otroci namreč še ne razumejo vedno, kaj pomeni čas za spanje. Ali pa enostavno ne znajo sami priti od točke umirjenosti do spanja.
Za učenje sem uporabilo naslednje “trike”:
1. Otrok naj bo najkasneje ob sedmih pripravljen za posteljo in naj najkasneje ob osmih že spi. Temu primerno je treba prilagajati uro uspavanja. (Če začnete otroka uspavati ob sedmih in ob pol devetih, še vedno ne spi v svoji postelji, potem je vredno uro uspavanja prestaviti nazaj. Že 15 minut naredi razliko.)
Za Marsa je imel pri tej točki pomembno vlogo vrtec, ki je njegov dan v celoti premaknil za vsaj dve uri nazaj.
2. Otrok naj ne zaspi med dojenjem. Če uporablja dudo, ste tukaj v prednosti.
3. Otroku je treba spanje predstaviti. Jaz sem zato uporabila medveda. Predstavila sem mu ga in mu povedala, da je to prijatelj. Da spi pri njemu in naj ga stisne k sebi. Pokazala sem mu, kako medvedek spi in mu predlagala, da se uleže zraven njega in poskusi tudi sam. Če se ni ulegel, sem ga polegla jaz.
.4. Vztrajnost! In mnogo potrpežljivosti. Prvi dan “poskusa” sem sina polagala nazaj ležat, mu govorila o medvedku, naj ga objame in 'pančka', vsaj dve uri, preden je dejansko zaspal. Drugi dan 1 uro in 15 minut, tretji dan 45 minut …
S tem procesom se je sinova pot uspavanja skrajšala na 15 minut v celoti. Ko se 'pocarta', mu lahko rečem, da greva spat k medvedku in mu dam dudo. Pripravljen je, da ga položim v posteljo. Nekajkrat ga še pobožam, mu rečem, da naj kar 'pančka' in zaspi. Tudi če se zbudi ponoči, se sam uleže nazaj, jaz pa ponovim prejšnji stavek in zaspi.
Pa sladko spanje ...
