Tako zelo prepričana v to, da se dete lepo razvija, da je vse v redu, nikoli nisem pomislila, da … Nikoli ni bilo trenutka za slabe misli.

Ko ginekologinja razmaže gel in položi sondo ultrazvoka na moj trebuh, se zasmeji. »Kot bi vedel, da bomo najprej pogledali srčka.« Približa in z odprtimi usti opazujem hitro zapiranje in odpiranje srčnih zaklopk, ne upam si dihati in kolikor morem, stiskam desno pest. Traja, dokler ne pove, da je vse super. Premaknemo se do trebuščka, vidimo ledvičke, mehur in hrbtenico. »Gremo na glavo. Če bo tam vse okej, imata doto do poroda.« Spet zadržim sapo in samo opazujem premikanje slike, ko nama kaže velike in male možgane. Izmeri, beleži, tipka - vse je super. »Danes je lahko vajin srečen dan. Pa še petek je,« se zasmeji, meni pa se naberejo prve solze. Pa ja ne bom jokala v ginekološki ordinaciji!

Nato se vrnemo k trebuščku. Kaj pa nižje? Dvakrat se nama je že skril, zato tokrat nisem razmišljala o tem, da se bo izdal. »Vesta za spol? Bi rada izvedela?« Oba naenkrat rečeva 'ja' - ko približa sliko, nama reče, da bova dobila najlepše … dete … na svetu! In ne morem več, solza sama zdrsi po licu. Tako sem srečna, da bi vstala na tisti njeni mizi in zakričala na ves glas! Nato vklopi 4D posnetek in poišče obraz … in tam je. Z ročico si zakriva obraz, zdi se tako … neresnično. Spokojen obrazek, nosek, ustnice, hecna lička, ušeska … »No, takle je vajin otroček! A ni lep?« In prvič začutim, ampak res začutim, da bom mami. Kako hecna beseda!

Še dobro, da sem kasneje sama doma, ker jočem kot dež. Kako veš, da bolj srečen, kot si, ne moreš biti? Vprašanje, ki si ga bom vedno zastavljala, čeprav me odgovor sploh ne zanima. Komaj čakam, da ga spoznam!