Težko si predstavljam sebe z dodatnimi kilogrami ‒ no, z več kot desetimi! Mi bodo zatekale noge? Kje dobijo te ženske take zimske budne, da si jih brez problema zapnejo in niso videti smešne? Kakšen voziček bi imela? Kam bo hodil v vrtec? Kaj če ne bom mogla dojiti? Kdaj naj povem v službi? Kako velik je zdaj? Kaj …

Tišino v čakalnici prekine glas sestre, ki končno izgovori moj priimek. Večkrat sem bila že v tej sobi, a tokrat se počutim drugače. Kot da sem prišla po štampiljko ... vem, da sem noseča, a še ni uradno, ni potrjeno. »Kar v kabino 1 stopite.« Sedim v kabini, kjer na levi steni visi plakat o kontracepciji in neželeni nosečnosti, na desni pa plakat z grafičnim prikazom razvoja zarodka od oploditve do poroda. Kakšna ironija! Kontracepcija proti novemu začetku ... Ideja o ozaveščenosti se mi zdi super, a je v tem primeru sila neumestna.

»Enka!« pokliče ginekologinja. Prva kabina … prva nosečnost, prvi otrok, vse je prvič ... Ko me vpraša po razlogih obiska in z nasmehom povem, da sem nalulala dve črtici, se ji razjasni obraz in reče: »O, super! Bova preverili, če je res! Kar sprostite se! Najprej bova pogledali, če sta črtici upravičeni!« Strmim v njen obraz, ker ekrana ne vidim. »Čestitam!« končno dahne. Zasmejim se in v mislih že sestavljam SMS-sporočilo novopečenemu očku, ki bo v času letnega dopusta doživel največjo spremembo v svojem življenju! Ne vem zakaj, a počutim se počaščeno. Morda se sliši smešno, a v tistem trenutku se mi nekako zazdi privilegij, da imaš lahko v sebi bitjece.

»Poglejva še, koliko plodkov imava.« Stavek, ki obvisi v zraku, mi v sekundi požene strah po kosteh in me prisili, da odprem usta. »Kaj?« je vse, kar mi uspe izustiti (zelo nevljudno, vem). Kako prosim? Kaj bova pogledali? Koliko plodkov? Plodkov? Množina? Me hecate?!? Šele takrat me prešine, da ni nujno, da je eden – da jih je lahko več!!! Dva? Trije? Več ne, seveda ne, to so zgodbe za časopise! Nasmeh zamenja osuplost. Usta postanejo suha ... trenutek se zdi večen. Gledam jo, želim, da reče 'dva' – če že mora, pa še to – okej, treba je popraviti SMS-sporočilo; kako naj mu napišem, da jih bo več?! O moj bog! Daj, reci že! …

»Enega imava.« Da si glasno oddahnem, vem, ker komentira moj odziv z besedami, da včasih pa kar migeta notri in da verjetno vsaka pričakuje tak odgovor, kot sem ga bila deležna jaz. S potnimi rokami vzamem prvo slikico svojega otroka, na kateri je videti kot ovalen cmoček – vendar biti velik celih 7,2 milimetra tudi ni od muh!