Gledava se, rahlo se mi nasmiha, srečen kot majhen otrok, a ko nama preostane samo še minuta, upre pogled v tla.

»Kar koli bo, bom srečen.« Pa jaz? V meni vre in zdi se mi, da ne znam ločiti sreče od strahu ali pričakovanja od želje po odlašanju. Točna sva – kar je najina redkost. Kavalirsko mi da prednost, a je tokrat ne sprejmem. Naj bo prvi. Kukam mu čez hrbet, da bi bila vseeno prva, srce imam v grlu, roke ledene. »Je!« je vse, kar reče, jaz pa si v požiranju sline ponavljam navodila s škatlice. Sedem na rob banje in ga pošljem po škatlico, ker dve zagotovo pomenita 'ne'. Zasmeji se in mi tako prepričano reče, da je to vse kar koli drugega kot 'ne' in da bova dobila dojenčka!

Ko me objame, se mi ulije. Sem srečna? Ne vem, kaj sem. Nikoli se še nisem tako počutila, zato ne znam odgovoriti. Sem srečna, a me je strah … česa, še sama ne vem. »Trije smo močnejši,« reče, moja roka pa nezavedno uide na trebuh in potiho si oddahnem.