Razmišljam o tem in se mi zdi super, da grem lahko sedaj enkrat na teden popazit dve punčki, ki ju poznam iz časa, ko še žlic nista znali sami držati. Ko sem bila opazovalka njunega razvoja in sem kot njuna varuška lahko delala vse tisto, kar sicer dela njuna super mami. Občudujem jo, ker se vedno sprašujem, kako biti dobra mami – pa če pustim ob strani vse članke o superstarših in najboljši vzgoji, je praksa zagotovo nekaj povsem drugega.

»Kdaj boš pa ti imela dojenčka?« me vpraša mlajša. Meni uide nasmeh, starejša pa pripomni, kako bi bilo to lepo, ker bi potem onidve lahko pazili nanj kot jaz nanju. Od nekdaj me zabavajo razmišljanja najmlajših! Najbrž ni naključje, da še v istem tednu mojega cimra (ki mu perem in likam srajce in za katerega upam, da bo nekoč pokleknil in rekel 'v dobrem in slabem') prevevajo take misli. »A se ti ne zdi, da bi bil čas, da dobiva malega sopotnika? Zdaj, ko sva vse uredila, bi bilo pa mogoče fajn …« Hmmm … Zelo rada imam otroke, bolje rečeno, obožujem jih, ampak ko skušam ta svet prekopirati v svojega, se zatakne. Seveda si želim imeti otroka, veliko otrok! Ampak … zdaj? Kar tako? Se to kar odločiš? Rečeš okej in je to to? Kako to gre? No, v tem primeru praktični del poznam, ampak kaj pa teorija, predpriprave?

Poskusim razmišljati o svojem trebuhu, o najinem otroku, predvsem pa o nama in tem, kako bom morala iti vsak mesec v laboratorij dat kri! Beseda 'otrok' zveni iz njegovih ust tako … drugače. Nikoli se nisva pogovarjala o tem, ker je bilo vedno nekaj 'prej'. Kar seveda mojim staršem nekako ni šlo v račun, saj sem ja dovolj stara, imam super fanta in sedaj še štalco. »Tako lepo bi bilo, če bi bila babi!« – izjava, ki mi je vedno zvabila nasmeh na obraz. Zdaj pa … kaj pa zdaj? Sva res pripravljena? Midva? Zdaj? Mogoče …