Ko sva se odločila, da je zdaj skrajni čas, da imava otroka, si nisva niti predstavljala, da bova na to morala čakati več mesecev. Saj vem, da nekatere ženske ne morejo zanositi po več let, toda meni so se celo dnevi vlekli kot leta, stoletja ... Po vsakem spolnem odnosu brez zaščite sem upala, da v meni raste bitjece.

Četrtek je dan za akcijo

Ker je mož delal vse dneve, skoraj nisva imela priložnosti, da se posvetiva drug drugemu … Ob večerih pa je bil utrujen, nejevoljen, razmišljal je o tem, kaj vse mora naslednji dan storiti, da bodo stranke oz. kupci zadovoljni. Ni imel volje, da bi se še romantično posvečal svoji ženi …

Sva pa imela poseben dan v tednu, ko je mož imel prosto popoldne, sredi tedna, ko sva lahko izživela vso svojo strast. Nikoli nisva načrtovala, da se bova ''spravila med rjuhe'', ampak se je kljub temu vedno zgodila ta čarobnost med nama prav na četrtek. Mogoče, ker je bil takrat sproščen, ker je bil to tisti dan, ki je najin zakon držal pokonci. Privoščila sva si skupno kosilo, sprehod, pogovarjala sva se o najinih načrtih za prihodnost, včasih sva celo zavila v plesni klub in se vroče zibala ob ritmih glasbe iz 60. in 70. let. To je bil dan za akcijo!

Jupi!

Za materinski dan me je na mizi čakalo zavito darilo, zraven pa vizitka s pripisom Za bodočo mamico. V njem se je skrival nosečnostni test, ki me je opomnil na to, da resnično že nekaj časa nisem imela tistih slavnih ženskih dni v mesecu. Pa poskusimo srečo … Nad pozornostjo sem bila tako presenečena, da niti nisem razmišljala o rezultatu testa. Ko sem ga držala v roki, sem si zraven grela vodo za kapučino.

Kar naenkrat pa sem se zastrmela v tisto modro črtico. Kaj že pomeni? Ja ali ne? Hitela sem po navodila za uporabo. Ja, to je ja! Noseča sem! Jupi! Moj prvi materinski dan, moj prvi praznik in zares bom čez devet mesecev mamica. Pograbila sem slušalko telefona in takoj sporočila novico bodočemu očku. Mojega navdušenja sploh ni razumel, mislil je, da tako kričim od veselja, ker mi je v vseh teh skupnih letih podaril najbolj izvirno darilo. Če se zdaj spomnim tistega trenutka, sem resnično govorila v nepopolnih stavkih, jecljala, požirala besede, vreščala, cvilila, krilila z rokami, skratka na vse možne nerazumljive načine komunikacije. Ko sem se zbrala in počasi izustila: ''Očka boš …'' je on zavriskal tako glasno, da so v sekundi k njemu prileteli trije varnostniki in šefica, ker so mislili, da se mu je zgodilo kaj pretresljivo nevarnega. Toliko o tem, da je treba novico zaradi takšnih in drugačnih vraž prikrivati tri mesece, da mora nosečnica prej obiskati ginekologa, da nosečnost potrdi. Seveda je moral deliti veselje tudi z njimi …

''Mamica bom, mamica bom …'' mi je ves čas odmevalo v glavi … Zdaj pa resnično ta dan lahko praznujem kot mama ... Ko sem voščila svoji mami, sem ji izpovedala vsa svoja čustva, kako zlata je, kako sem ji hvaležna za vsa leta njene tolažbe, nasvetov, spodbude, opore … Zraven so me zalile solze … In ker sva tako povezani, si zaupava vse, je moja najboljša prijateljica, je takoj posumila v ta moj čustveni izliv: ''Bom čez devet mesecev babica?'' ''Ja, ja, ja!'' Nato sva obe jokali od sreče …

Kako nestrpno sem čakala, da se na vratih pojavi mož ... Šefica ga je prijazno poslala domov k noseči ženi, z namenom, da praznujeva. Predstavljala sem si, da se bova nemudoma odpravila po otroških trgovinah. Saj vem, da sem komaj izvedela, da sem noseča, a kljub temu sem hrepenela po tem, da vidim, kakšni so drobni copati, majhne jopice, ljubke plišaste igrače … Videla sem naju v zasebnem delu restavracije, objeta v soju sveč  ...

Praznično popoldne nama je seveda pokvaril zvonec. Kot strela z jasnega neba se je pojavila daljna sorodnica, s katero resnično nikoli nismo imeli stikov. Vsa vzhičena je pozdravila in začela razlagati, da nama je prišla voščit za poroko. Oba z možem sva se spogledala - poročila sva se že pred dvema letoma! Kaj jo je napeljalo na to, da naju je na najin najbolj poseben dan obiskala, ne veva še danes. Vljudno sva jo povabila naprej in jo pogostila, kljub temu da je v nama kar vrelo od besa, ker nama je pokvarila načrte. Za darilo nama je izročila bon z vrtoglavim zneskom ob katerem sva ostala brez besed ... Pogovarjali smo se o poročnem slavju, kot da bi bilo včeraj … Pokazala sva ji poročne fotografije in ji pripovedovala, kako čudovito smo se imeli. Pravzaprav nama je iz minute v minuto postajalo vse skupaj zelo nenavadno ... kako čudno!

Sanjski praznik

Kljub temu, da se je moj prvi materinski dan končal tako klavrno, da ga nisem preživela sanjsko, lahko rečem, da sem vsaj tisti bon koristno porabila. Z njim sem kupila namreč najbolj varen sedež za mojega otročka in najbolj trendovski voziček. Tako sem vsaj izbrisala spomin na tisto popoldne, ki naj bi bilo najlepše v mojem življenju ...

Materinski dan mi pomeni največ, je zame največji praznik, večji od silvestrskega, večji od dneva žena, večji od velike noči … praznik, ki se me vedno znova dotakne, da na tisti dan jokam od sreče. To je sanjski dan, ko v naši družini prekipeva od poljubov in objemov ...