Mali revež je zbolel. Cel teden sem rezala, sekljala, lupila, kuhala. Ustvarjala sem njegove najljubše jedi in se trudila, da je šlo po grlu navzdol vsaj nekaj žličk, a kaj, ko je vseeno vsaka druga pristala na majici. Z jezičkom jo je elegantno potisnil iz ust in jo pljuval tako dolgo, dokler ni bil zadnji košček zunaj. Zraven je delal takšne grimase, da nisem vedela ali naj se smejem ali jočem. Vpil je, kakor je začutil, da se mu je hrana dotaknila ustnic in dokler ni zadnjega koščka obrisal v svež rokav, se ni znal pomiriti.

Na koncu sem imela vsega dovolj. Zase sem naredila juho iz vrečke, tako sem bila prepričana, da Rok več kot nekaj žličk ne bo pojedel. Ko je prvič naredil njam - njam, me je skoraj kap. Dete je goltalo juho kot za stavo. Pojedel je ogromen krožnik umetne juhe, jaz pa nisem vedela, ali naj se sekiram, ker je zaužil tako nezdravo stvar ali naj bom srečna, da je končno nekaj spravil v želodček. In kdo ugane, kaj sva jedla še cel naslednji teden? Zdravniki vedno pravijo, da kadar je otrok bolan, ni potrebe po siljenju s hrano. Pomembno je, da veliko pijejo, da preprečimo dehidracijo. Tudi odraslim ne paše hrana med boleznijo, otroku pa ponudimo, kar ima rad. Pa čeprav je to smoki in čokolada. Naš Rok še ni poskusil ne enega in ne drugega, a življenje preseneča …

"Poslušaj Lana. A je Rok danes že gledal risanko? Lahko pogledava še eno?" me je že tretjič zmotil Tadej. Odgovorila sem mu v umirjenem tonu, čeprav so mi iz oči švigale strele:
"Poglejta dve. Res potrebujem malo miru Tadej. Bo šlo?"
"Seveda srček. Brez težav. Čas imaš ves večer. Bom okopal Roka in ga spravil v posteljo, samo večerjati prideva vmes."
"Dobro." Pred tem je prišel še petkrat, enkrat, da me je vprašal, če lahko pogledata tri risanke, drugič, ker ni vedel, kje imamo že eno leto vlažilno kremo, tretjič, da sta me poljubčkala, četrtič, ker je bil tako zelo žejen in petič, ker je bil tako zelo žejen Rok. Potem sta tako prišla skupaj, da je nahranil Roka. Otroku se je skoraj zmešalo, ko je videl vse sestavine na pultu. Barvne stekleničke, kakav in jajca, kakšen žur! In da ga moraš opazovati en meter stran, privezan na stolčku. Kako nepošten svet, res nihče ne razume skoraj enoletnikov.

Torta se je pekla, po kuhinji je prijetno dišalo. Skoraj enaka količina mase, kot je bila v pečici, je kraljevala tudi na mojem predpasniku, a kdo bi si mislil, da mešalnik maso meče skoraj do stropa in par metrov daleč? Za prvič sem bila zadovoljna. Zapičila sem vilice v torto, bila je pečena.

"Boš poskusil Tadej? En košček, da vidim, če je uspela. Diši prijetno."
"Zakaj pa ne?" je že stegnil roko proti vročemu koščku. Previdno ga je položil v usta, medtem ko je Rok vpil:
"Še, še!" Oziroma v prevodu, tudi Rok si je zaželel koščka torte. Prst sem pomočila v smetano in mu ga ponudila. Joj, kako je zabolelo, očitno je bila okusna.

Tadej je nahranil sina, potem sta me spet poljubčkala in smuknila v posteljo. Jaz sem počakala, da se je torta ohladila in jo namazala s smetano. Po njej sem z barvami za okraševanje narisala čudovitega klovna. Bila sem ponosna, uspelo mi je izdelati fantastično torto. Postavila sem jo v hladilnik in se veselila jutra, ko bom svojo mojstrovino postregla malemu slavljencu in njegovim gostom. Toda jutro ni bilo ravno takšno, kot sem pričakovala ...

Se nadaljuje …