Sama sem neizmerno uživala in se pustila razvajati na vsakem koraku. Občutek, da sem nekaj posebnega, je bil vedno v meni, še posebej so to potrdili nasmeški mimoidočih, ki so blaženo zrli v moj nosečniški trebuh. S Tadejem sva nakupovala vse potrebno za prihod novega člana in rok se je nezadržno bližal.

S prijateljicami in sodelavkami sem se pogosteje dobivala na pijači, da še zadnji mesec preživim v družbi, saj napovedi znancev niso bile najbolj rožnate. Tetke in mamice so kar tekmovale, katera me bo bolj prestrašila in katera bo povedala bolj krvavo in bolečo zgodbo o porodu.

»Ko boš imela otroka, ni več kavic. Otrok zahteva celo mamico, štiriindvajset ur na dan, šestdeset minut na uro.«

»Zdaj se naspi. Potem ne bo časa. Prebedela boš cele noči, saj se novorojenčki pogosto zbujajo.«

»Na porodni mizi se zavedaj – ko se ti bo zazdelo, da boš od bolečin umrla, takrat boš rodila.«

»Saj ne vem, kaj je bolelo bolj, porod ali šivanje. Kričala sem na moža, da je tokrat zadnjič.«

»Najhuje od vsega poroda mi je bilo, ko so mi otroka dali na prsi.«

Nisem se domislila niti ene slabe stvari o tem, zato sem pustila, da nadaljuje.

»Smrdel je. Tako grozno je smrdel. Po lulanju in krvi. Obračalo mi je želodec. Cel čas sem razmišljala, naj mi ga že končno nekdo odnese in umije, saj je bilo nevzdržno.«

Cel naslednji teden sem še razmišljala o tem in frizerki je uspelo, da je dogodek, ki so ga vse mamice v knjigah in forumih opisovale kot najlepše trenutke na svetu, zame izgubil na vrednosti. Česa bi se sploh naj veselila. Porod je podoben klanju v mesnici, boli, da vidiš lastno smrt, na koncu pa ti pod nos potisnejo še otroka, ki smrdi po tvojem urinu. Edino dobro stvar sem videla v tem, da sva končno izbrala ime svojemu sinu. Morda me je malo tolažilo tudi dejstvo, da ne glede na malo smrt, ki me je čakala v porodni sobi, porod pomeni odrešitev. Končno bom lažje zadihala. Zadnji teden sem se namreč počutila kot nasedli kit. Vse me je bolelo, zdelo se mi je, da bo otrok kar padel iz mene zaradi močnega pritiska spodaj, pa tudi občutek premaknjenih notranjih organov ni bil najbolj prijeten.

Na mojo nepopisno srečo, se je končno zgodil dan, ki sva ga s Tadejem tako zelo pričakovala. Ponoči so me zbudili popadki, vendar sem počakala toliko časa, da sem se prepričala, da si sledijo v zaporedju. Ko so bili v razmaku petih minut, mi je nenadoma odtekla voda. Zbudila sem Tadeja, ki se je zmedeno obračal okoli svoje osi. Takoj sem mu povedala:

»Odtekla mi je voda. Kaj zdaj?« Obrnil se je na bok in zmečkano rekel:

»Ne vem. Zapri jo. Pa luč ugasni.«

»Tadej! Odtekla mi je voda! V porodnišnico morava!«

»Voda? Misliš plodovnica? Obleci se, greva.« Podložila sem se z brisačami in krenila sva proti porodnišnici. Tam sem izpolnila milijardo listin, medtem ko sem spodaj že čutila pritisk. Hiter vaginalni pregled je pokazal, da sem odprta že skoraj devet centimetrov in z raketnim pogonom so me odpeljali v porodno sobo. Tja sem odšla mirna, z zavestjo, da bo vse potekalo v najlepšem redu, sama sebi pa sem postavila samo tri cilje: ne kriči, imej sproščene mišice in poslušaj navodila babice.

Tadej je oblekel zeleno haljo, sama pa sem že predihavala boleče popadke. Začutila sem močan pritisk in začela z vpitjem:

»Naj mi kdo pomaga, na stranišče moram! Nujno!« Babica me je med prikazovanjem pravilnega dihanja cel čas mirila.

»Ne, nikamor vas ne tišči, rodili boste. Še par popadkov in otrok bo zunaj. Že vidim glavico. Ko bom rekla potisnite, potem me ubogajte,« mi je mirno prigovarjala.

»Zdaj! Zaprite oči Lana, noge stisnite k sebi in potiskajte, kolikor imate moči. Vi, očka, pa glejte, da ne bo pritiskala v obraz.« Uporabila sem vse svoje moči, pritiskala, kot da bo konec sveta in čutila, kako mi kri buta v lica.

»Bravo mami,« je ganjen zašepetal Tadej in me nežno objel, medtem ko je babica prerezala popkovino.

Bilo je hudo, bolelo je, a sem preživela. Kri ni brizgala po porodni sobi in trebuh se mi ni razvlekel po celi postelji. Ugotovila sem, da je bila marsikatera beseda mamic pretirana in namenjena samo temu, da me prestraši. Končno so mi sina položili na prsi in prva stvar, ki sem jo naredila, je bila, da sem previdno povohala njegovo kožo. Mali angelček je tako dišal, da sem nos pritisnila ob njegovo glavico, ga nežno objela, občutki, ki so me ob tem prevevali, pa so neopisljivi. Čista, blažena sreča. Njegova rokica se je prilegala v najini dlani kot ulita, pa čeprav so Tadejeve roke velike in močne, moje pa majhne in suhe. Bolj kot sva ga gledala, bolj nama je bilo jasno, da je bil ustvarjen za naju. Da ga paziva, skrbiva zanj in mu nekoč pustiva, da gre po svoje. Dobrodošel, mali Rok.