Vseeno mi ponudba ni najbolj dišala, Roka sem kljub vsemu še vedno pred dodatkom malo podojila. Tadej pa se ni dal, moj prosti dan se mu je zdel pomembnejši kot štirideset mililitrov materinega mleka, zato je vztrajal še naprej. In vztrajal. In vztrajal. In vztrajal tako dolgo, da sem popustila. Potem sem od veselja in pričakovanja zavpila: "Juhuuuuu, spet bom videla mojo Netko in se vsaj malo sprostila. Hvala, Tadej, ljubim te." Najina bojna sekira je bila zakopana.

Minila sta slaba dva meseca od zadnje sproščene pijače, pa vendar se mi je zdelo, da je vmes eno celo kričeče in polulano stoletje. Prvi vtis ni bil tako sladek, kot sem pričakovala. Nenehno sem se ozirala naokoli, s pogledi prebadala ljudi in temeljito preverjala, kdo vse bulji v moj ostanek trebuha. Ozka majčka, preteklost. Oprijete kavbojke z nizkim pasom? Daljni spomin. Zdelo se mi je, da me vsi opazujejo in zmajujejo z glavo, zgroženi nad mlado žensko in njenimi maščobnimi blazinicami.

"Ej, Lanči. A te lahko nekaj prosim?" je previdno poskusila Žanet. "Mhm," sem zamrmrala, potem pa se zavedla, da mi je prijateljica postavila vprašanje. "Nisem te slišala, lahko ponoviš?" "Vem, da me nisi slišala. Imaš preveč dela z vlečenjem majčke in popravljanjem nedrčka. Kaj če bi se sprostila? Tvoje oči kar šibajo naokrog, bojim se, da boš še koga ubila s pogledom." "Uf, nisem si mislila, da sem tako očitna."

"Netka, a sem debela?" sem kar izstrelila dvom, ki me je žrl zadnjih pet minut. Zadnja dva meseca sem preživela v razvlečeni trenirki, Rok pa tudi ni bil preveč hud kritik. Tudi obiske sem pričakala v preprosti opravi, tako da sem bila neverjetno šokirana, ko sem pred srečanjem nase vlekla prednosečniške kavbojke. Nesrečen kos blaga se je ustavil malo nad koleni. Zgroženo sem jih tiščala nase, a se nesramnice niso vdale. Ne in ne. Adijo številka 32, pozdravljena številka 40. Do takrat sem verjela v stari rek "devet mesecev gor, devet mesecev dol", a mi je postalo jasno, da postava, ki sem jo imela včasih, obstaja le še na fotografijah. Le stežka sem se potolažila, da imam sedaj svojo zvezdico Roka, lahko bi namreč imela njega in seksi telo, a ne govorijo zaman, da svet ni pošten. Oblekla sem torej nosečniške kavbojke in se odločila, da se sproščeno podam v zloben svet, poln lepotičk s popolnimi telesi, odetimi v oblačila po najnovejši modi.

Iz zamišljenosti me je predramil Žanetin odgovor: "Te treščim enkrat ali dvakrat? Izgledaš drugače, res je. Nikoli ti nisem lagala Lanči, ampak med debelim in ženstvenim je zagotovo sto svetlobnih let. Imaš lepšo kožo, sijoč obraz in drugače razporejene kilograme. Narava že ve, kaj dela. Ko spijeva sok, greva v šoping. Izbrali ti bova nove kavbojke in kakšen seksi top. Častim."

"Vsakič znova mi je jasno, zakaj te imam tako rada, hvala ti," sem jo objela in potočila še hormonsko solzico ali dve. Žanet me je navdušeno spraševala, kako kaj Rok, kako se znajdem v novi vlogi, pokazala sem ji fotografije Roka, kako se smeji, pa malo bolj smeji, grdo gleda, lepo gleda, in počasi ugotovila, da so njej verjetno vse fotografije enake in niti pol toliko zanimive kot meni.

"Kako se je spremenil. Koliko je zrasel v mesecu, odkar sem ga nazadnje videla?" jo je zanimalo in s ponosom sem ji povedala, da polne tri centimetre. "Vau, a res? V Indiji je bil neki triletni fantek, ki je bil tako zelo velik. Pa še vedno je imel dudo, res je izgledalo hecno," se je iz srca smejala prijateljica. Hitro sem se ji pridružila: "Rok ima tudi dudo. Rezika sicer pravi, da je duda pripomoček za mame, ne za dojenčka. Da nam daje potuho, ampak se prav nič ne obremenjujem z njenimi besedami. Nekateri otroci imajo močan sesalni refleks in duda še kako olajša njihovo ter mamino življenje. Rok jo ima, da se lažje pomiri, pa tudi spanje je dosti bolj mirno." Žanet je kimala in se strinjala z mano. Potem pa dodala: "Je pa vse odvisno od kulture. V Indiji je marsikaj popolnoma drugače kot pri nas. Da navežem, veš, kakšno hrano imajo tam? Vse prste si lahko oblizneš. Najbolj všeč mi je bila njihova …" Prekinila sem jo, da ji povem, kako trenutno stvari okoli prehranjevanja potekajo pri meni: "Kako ti zavidam. Jaz pa tako pazim, kaj dam v usta. Roka bi mučili krči, če pojem kaj prepovedanega. Ne smem določene zelenjave in sadja, pa pice in svinjskega mesa." Žanet je pogledovala naokoli in prijazno rekla: "Lana, če dovoliš. Sem brala, da so že zdavnaj potrdili, da mamica lahko je skoraj vse, pa otroka ne bo zvijalo."

Mimo je prišel natakar in vprašal, ali lahko prinese še kakšno sladico. Tudi najina kozarca sta bila skoraj prazna. Priporočil nama je rumovo tortico s čokolado in kokosov liker kot ponudbo dneva. Takoj sem mu povedala, da sem mamica, da imam doma skoraj dva meseca starega sina in da ne bi bil vesel, če bi mamica prišla domov pijana. Ni ga preveč zanimalo: "Aha, ja, v redu. Kakor želite. Imamo tudi sadne kupe in kremne rezine." "So sveže? S surovimi jajci?" "Gospodična, ne vem. Jaz samo strežem. Lahko vprašam slaščičarja." "Ne, ni treba, hvala. Kaj pa sadna kupa? Katero sadje je v njej?" Živčno se je prestopal in globoko dihal: "Sezonsko sadje pač. Jagode, hruške, jabolka, melone. Pa smetana in čokoladni preliv."

"Mi lahko naredite kupo samo iz jabolk? Pa s smetano. Obvezno nobene čokolade in ostalega sadja. Dobi sin takoj krče." Zavil je z očmi in s hitrimi koraki stopal proti pultu. Takoj mi je bilo jasno, da gospod nima otrok in torej gleda samo nase. Še prehitro bo prišel čas, ko se bo spomnil mojih besed in si rekel, da zdaj razume zakomplicirano zoprnelo.