Po sprehodu in neprijetnem srečanju z radovedno sosedo sva Roka odpeljala še na javno igrišče, da se naužije gugalnic in toboganov. Na igrišču je bilo polno majhnih, pa tudi malo večjih otrok.

Majhna dojenčica je skupaj z mamico sedela na gugalnici in se prešerno smejala, večji otroci pa so pridno stali v vrsti za tobogan. Tudi Rok je s prstkom pokazal nanj in Tadej ga je odnesel tja. Počakal je, da so se spustili otroci v vrsti, potem pa na vrh posedel Roka. Kakšen užitek. Najin sin je čebljal in žvrgolel, poleg pa se z rokama trdno držal za stranici, da ga je Tadej spodbujal:

"Spusti se, Rok. Tudi drugi otroci čakajo za teboj. Vsak se pelje enkrat." Malček je vztrajal, sedel bo na vrhu tobogana in pika! Drugi naj pač čakajo. Tadej mu je zato sprostil prstke in ga zapeljal po toboganu navzdol. Takrat pa, o ti jok nesrečni. Rok se je odločil, da se bo zdaj peljal še enkrat. Pa še enkrat. In še enkrat, do večera. Nihče drug se ne bo peljal, tobogan je pripadal Roku Strašnemu.

Silil je nazaj gor, otroci so že kričali, naj se umakne, Rok pa je vztrajal pri svojem. Tadej ga je oštel, da naj malo počaka in da bo čez nekaj sekund spet prišel na vrsto. Nikakor! Mala trma je uprizorila pravo dramo. Začel je vpiti, tolči z rokami po toboganu in brcati kot divja zver. Tadej ga je močno prijel in odnesel z igrišča.

Posedla sva ga v voziček in mu razložila, kaj se je pravkar zgodilo. Rok je vpil do doma in spet dokazal, da v sebi skriva neverjetno trmo. Bog ve, kaj so si mislili starši na igrišču, a od svojega stališča nisva odstopala. Otrok, ki se grdo obnaša, naj odgovarja za svoje vedenje. Za Roka je bila kazen odhod z igrišča naravnost domov.

Pol ure po prihodu se je Rok spremenil iz divjajočega Ramba v nežnega angela. Solze so se posušile, mali fantek pa se je naokoli sprehajal s svetniškim sijem. Obema je delil poljubčke in grulil kot mlad golobček. Kakšna nepredvidljivost, preprosto človek ne more drugače, kot da ima te male nagajivčke iz srca rad.