Od rojstnega dneva dalje si je Rok vsak dan zaželel košček čokolade in tako dolgo tulil v kuhinji, dokler mu nisem popustila. K sreči je z enim koščkom potešil željo po sladkorju in ni prosil še za več sladkih radosti. Naš enoletnik pa je imel še eno obsesijo. Prevozna sredstva. Avtomobili, avtobusi, bagri, traktorji, motorji in vsi drugi brum-brumi na dveh ali štirih kolesih. Tisti na cesti, tisti v čokoladnih jajčkih, na televiziji in na steni. Avtomobili so bili zakon. Ko mu je Tadej prinesel majhno preprogo z motivom avtomobilov, se je usedel nanjo in se z nje ni premaknil naslednje pol ure. Vmes je vpil: "Uuuuuuuuu. Uuuuuuuu." V njegovem jeziku je to pomenilo: "Stari, prinesel si mi res hude avtomobile. Zakon si!" Rok pa ni bil edini oboževalec avtomobilov. Tudi njegov bodi jih je imel rad. Naš fant je zato zanj skrbel tako, da si je cele dneve spuščal avtomobilčke za vrat, dokler ni bil bodi tako poln, da je Roka vleklo v levo ali desno stran. Vsak dan sem sproti pobirala igračke iz njegovega bodija, njegov hrbet in trebušček sta bila že čisto lisasta in popraskana, a če je bodi želel avtomobilčke, jih je tudi dobil. Rok pač ni bil skupuh, vsem je privoščil svoje bogastvo na štirih kolesih. Najraje jih je vozil po steni in risal dolge črne črte z njimi. Nenehno sem ga opozarjala, da tega ne dovolim, on pa kot da bi bil gluh. Postajal je pravi malček.

Potem pa sem nekoč sama pri sebi malo razmislila. Kaj se mu sploh lahko zgodi? Na stopnišču imamo ograjico, vrata lahko zaprem, pravilo tišine pa sem tako imela že v malem prstu in res bi bilo težko, da se zgodi kaj nepredvidljivega. Pustila sem ga torej: "Rok, mami bo kuhala. Ti pa se lepo igraj. Imaš odprto sobico, ko se naveličaš, pa pridi k mamici nazaj v kuhinjo." Otrok ni imel nič proti. Saj ne trdim, da me je razumel, a veselo je odkobacal proti otroški sobi. Mirno sem kuhala naprej in se po nekaj minutah odpravila proti njegovi sobici. Že na pol poti sem vedela, da sem ga polomila. Vrata kopalnice so bila na stežaj odprta, očitno jih sploh nisem zaprla. V kopalnici pri stranišču pa moj sladek enoletnik. Do ramen moker, očitno je roki potisnil v stranišče. Se vam to zdi hudo? Niti ne. Dosti huje je bilo to, da je v roki držal straniščno metlico in jo veselo sesal kot najbolj sladko liziko. Šlo mi je na bruhanje: "Rok, pacek nemarni! Ogaben si! To je bljak!"

"Bek mami, mmm njam njam, bek," je še naprej poskušal v liziki uživati Rok, vendar sem mu jo takoj vzela iz rok, ga celega slekla in posedla v veliko kad. Neprestano mi je odpiral in zapiral vodo, tako da sva bila na koncu mokra oba, sama pa sem izgubila živce, saj sem začela prav nemarno vpiti na sina:
"Požrl mi boš vse živce, Rok! Zdaj se pa pri priči umiri in prenehaj nagajati. Odnesla te bom v posteljo in boš tam dve uri čakal na očka!" Mali lump mi je namenil enega najlepših pogledov, rekel "mama" in me cmoknil na lica.
"Oh, srček. Veš, da te ima mami rada, kajne?" Obrisala sem ga, njega oblekla, sebe preoblekla, odšla v kuhinjo, dala Roka v stolček, ugotovila, da sem zažgala čebulo, odprla na stežaj okno, s komolcem treščila v ponev z zažgano čebulo, da je ta zgrmela na tla, in naredila grd madež od vročine, vzela mokro krpo, da pobrišem, se spotaknila ob lastno nogo in treščila po tleh. Rok se je ob tem tako sladko smejal, da sem vse skupaj pustila tako, kot je bilo, ga vzela iz stolčka in ga odnesla v njegovo sobo. Prižgala sem predvajalnik z glasbo in z njim v naročju plesala. Smejala sva se, da me je bolel trebuh. Bilo mi je vseeno. Kuhinja bo počakala, ponev bom umila pozneje, tla pobrisala zvečer. Moj sin ne bo nikoli več star eno leto in nikoli pozneje ne bom več prejemala od njega iskrenih mokrih poljubčkov. Rok mi je pokazal, kaj v življenju v resnici šteje. Družina.