Do tretjega meseca je imel namreč Rok večino bolezni današnjega časa. Na levem boku joka, stric google pravi, da gre lahko za zlomljen kolk med porodom. Gotovo je to. Že na porodni postelji mi je delovala babica tako sumljiva. Že sem videla naslovnice časopisov: Šokantno! Nemarnost! Otroku babice zlomile kolk. Seveda se je naslednji dan tista bolečina iz levega kolka, preselila v desnega in žarnica nad glavo je počasi dajala slutiti, da morda pa le ni nič tako drastičnega kot zlom kolka.

Potem sem ugotovila, da je moj novi dom spletni forum in da tudi trenutne prijateljice živijo tam. Tadeju sem vzhičeno razlagala, kako je 'Telefonistka' otroku dala preveč ad3 kapljic in kako je 'Črniroži' deklica padla s previjalne mize. In se ob tem seveda zgražala, kako lahko otrok pade s previjalne mize. Kako lahko otrok pade s katere koli višine?! To je vendar nezaslišano! Po forumih skoraj ni bilo mamice, ki se ji to ne bi zgodilo. Padci iz postelj, iz rok, s previjalnih miz. Neverjetno, res! Že čez nekaj mesecev sem se tudi sama pridružila društvu mamic padajočih otrok in zaključila, da nikoli nisi zadosti previden.

Sicer pa se nisem imela časa ukvarjati še s padci. Najin Rok je bil namreč star skoraj tri mesece, krči so počasi minevali, njegov jok pa je ostajal. Jokal je v naročju, jokal v postelji, jokal v vozičku. Vsak sprehod je bil podvig, ki je zahteval en voziček, dve odrasli osebi in veliko mero potrpljenja. Ponavadi smo prišli do prvega ovinka, pa je mali že tako vpil, da je postajal zelen v obraz. Organizacija je bila zato takšna:

- Prva odrasla oseba je v naročju nosila Roka.

- Druga je peljala voziček.

- Vsem trem (oziroma štirim, če štejemo še voziček) pa je bilo skupno, da smo bili na poti domov. Tudi zaradi tega sva se s Tadejem prepirala. Sam je bil mnenja, da morava Roka pustiti, da joka in vožnjo z vozičkom vsak dan podaljševati za nekaj minut, meni se je dete smililo v dno duše in seveda je obveljala mamina.

"Najin otrok je najbolj razvajeno bitje pod soncem, Lana. Za vsako stvar, ki mu ne paše, dobiva kričanje in izsiljevanje. Počasi imam tega dovolj. Res ne vidiš, da te vrti okoli malega prsta?"

Nikakor se nisem strinjala z njim, tako mali otrok vendar ne more izsiljevati. Sčasoma pa sem le začela razmišljati tudi v to smer. Težko bi se strinjala, da izsiljuje, saj je še premajhen, zagotovo pa mu je jasno, da z jokom nekaj doseže. Kakor koli že sem to pojmovala, mogoče je res bil čas, da poskusiva vsaj enkrat slediti Tadejevi ideji, izgubiti tako nimava kaj.

Psihično sem se pripravljala na vpitje in občutek krivde, da ubogega otroka pustiva v vsem njegovem trpljenju. Rok je že po prvih korakih začel z vpitjem, Tadej pa me je poskušal miriti:

"Glej, dve minuti. Obljubim, da ga po dveh minutah vzameva ven. Počakaj samo, da prehodimo par metrov mimo zloveščega ovinka, saj vendar ne moreva celo otroštvo oba hoditi na sprehod. Tudi Žanet verjetno ni všeč, da si vzame dve uri časa za vajin sprehod, ti pa po desetih metrih odnehaš. Ti to zmoreš, Lana."

Verjetno res zmorem: "Mhm," sem pogoltnila cmok in se skoraj razjokala ob pogledu na svojega otroka. Zdelo se mi je, da njegove oči prosijo:

"Mami, mamica, pomagaj mi. Zakaj me ne vzameš iz vozička, zakaj pustiš, da jokam? Kako te imam rad mamica, ne razumem, me ti nimaš rada?" Približevali smo se famoznemu ovinku, Rok je vpil že skoraj do zelenega. Ovinek sva prevozila s kričečo formulo pred seboj. Jokal je eno minuto, pa dve in tudi tri in komaj sem se mirila, da ga nisem pri priči pograbila in dvignila iz vozička. Zavestno sem se zadrževala, ker je imel tudi Tadej pravico do svojega poskusa. Potem pa se mi je zazdelo, da se jok umirja, dokler se ni zares spremenil v rahlo tarnanje in končno v popolno tišino. Prvič v teh mesecih sem slišala ptičje petje, prvič opazila, da ima soseda za ovinkom novega psa in skoraj obstala, ko je Tadej zašepetal:

"Lanči, a je tole najin otrok?" Zmedeno sem pogledovala naokoli, a nisem videla nobenega otroka. "Kje?"

"Tale tule. V vozičku. Z zaprtimi očmi, ki sanja sanje pravičnega." Popadel me je nor smeh, ki sem ga skoraj neuspešno zadržala. Najin Rok je mirno dremal v vozičku. Iz žepa sem potegnila telefon in slikala to neverjetno čudo. Slike sem poslala Žanet s pripisom "Takole pa naša bolha spi". Že čez minutko je moj telefon zapiskal, v njem pa sporočilo:

"Si prepričana, da je to Rok?!" Ja, bil je najin Rok. Tadeja sem objela in mu podarila ogromno mokrih poljubčkov. Odločila sem se, da ga od zdaj naprej poslušam. Vsaj občasno.

 Doma mi je zazvonil telefon. Tašča se je napovedala takoj po koncu vikenda, češ da imam v dobrem eno obljubljeno varstvo. V resnici ga zdaj nisem več potrebovala, saj so bili dnevi z Rokom, kljub pogostemu joku, vseeno dosti bolj umirjeni. Ampak mama Rezika pač ne sprejme besede ne, zato sem seveda pristala. Tadej me je, naslonjen na vrata opazoval, kako se pogovarjam po telefonu in počasi izdavil:

"Všeč si mi. Rok bo zagotovo spal vsaj eno uro. Si za odkrivanje Tadejevega mesta?" Mesta? Bolj vasice. Vzela sem si čas, da premislim, če se mi sploh ljubi. Najina spolnost ni bila niti malo podobna spolnosti pred nosečnostjo. Že takoj, ko sva izvedela, da nosim pod srcem otroka, se je Tadej odločil, da je s spolnostjo nepreklicno konec. Nekaj časa sem užaljeno brenčala okoli njega, ko pa sem ugotovila, da moja čebela ne bo dobila njegovega medu, sem užaljeno odnehala. Kar naprej sem silila vanj in končno izsilila razlog Tadejevega nezanimanja.

"Ne boj se. Otrok je varno shranjen v moji maternici, ne moreš do njega." Nekaj sva poskušala, a se je takoj, ko sva izvedela za spol, pojavila nova težava. Spet moje brenčanje okoli nezainteresiranega trota.

"Dobro, kaj te moti tokrat?"

"Bojim se, da me vidi. Saj veš, moje tisto. Bojim se, da ga moti in ne more povedati. Med seksom imam nenehno občutek, da me gleda in si misli …" Prekinila sem ga, da si prav nič ne misli, ker ima preveč dela z brcanjem in boksanjem v maternično steno. Nič ni pomagalo. Tadej je bil proti, tako da je bila najina spolnost do rojstva zelo občasna, pa še takrat ni bilo pravega vzdušja. Verjetno res ni lahko, če si ob vrhuncu moški zamišlja: "Gleda me, gleda me," zato sem pač upala na boljše čase po porodu. Odkar se mi je končala čišča, pa je bil Tadej zagret še za nazaj. Vendar jaz nisem bila za akcijo. Bila sem utrujena in zoprna in le občasno me je prepričal. Prvi seks po porodu je bil v mnogem obziru enak izgubi nedolžnosti, bil je boleč in neroden. Vendar kar se Janezek nauči, to Janezek zna in hitro sva spet prišla na stare tirnice.

"Dobro, naj ti bo," sem pritrdila njegovi prošnji, še vedno držeč telefonsko slušalko v rokah. Planil je name in me kot svoj plen zvlekel v dnevno sobo na kavč. Nežno me je poljubljal po vratu in grizljal moje ušesne mečice. Z rokami je drsel po mojem telesu in se cel tresel ob mojih prsih. Le-te so varno počivale v nedrčku za dojenje, ki ga je iz varnostnih razlogov pustil na njegovem mestu. Renčal je kot tiger in si me divje vzel. Bila sva tik pred vrhuncem, tiho sem stokala in uživala v trenutku, ko se je naenkrat zaslišal huronski jok. Predstavljajte si kamikaze. Z visoke višine se z veliko hitrostjo raztreščijo po tleh. Nekaj takega se je v tistem trenutku zgodilo z mojim libidom. Padel je na točko pod lediščem, Tadej pa je norel in se trudil zaključiti. Divje me je prosil:

"Počakaj Lana, malo še, malo še potrebujem, takoj bom. Božaj me, še malo, pa bom gotov." V ušesih mi je piskalo od Rokovega kričanja, a sem igrala pohotno ženičko naprej. Če bi zaključila pred Tadejevem vrhuncem, bi bil cel teden tečen, zato sva se silila in trudila do skrajnih mej in končno sem zagledala olajšanje na njegovem obrazu. Izvila sem se iz njegovega objema ter kar v spodnjem perilu tekla k sinu. Ta je medtem že mirno tleskal z ustnicami in se uspaval nazaj. A dan je bil rešen, Tadej je bil potešen, jaz v pripravah na obisk tašče naslednji dan.