Zvečer sva imela v postelji pogovor o Rokovem spanju. Šepetala sva, da ga ne bi zbudila. Še vedno je spal z nama, ponoči je sicer spal mirno, a se je zbujal na dve uri, tudi zaradi Tadejevega smrčanja. Naš spanec je bil res slab, a če sva s Tadejem želela funkcionirati kot par, je mogel on opustiti spanje na kavču v dnevni sobi in je tako že nekaj mesecev spal z nama. Sam se tako ni zbujal, Roka niti slišal niti, ko je le-ta kričal na vse grlo. Včasih sem videla, kako se je pri sosedih prižgala luč ob Rokovih nočnih serenadah, Tadej pa je veselo smrčal naprej. Bil je selektivno gluh. Sama sem slišala vsak premik, vsak vzdih najinega sina, štela njegove vdihe in si kratila močno potreben spanec. Zato sva sklenila, da ga naslednji dan preseliva v njegovo sobo.

"Meni se zdi, da ne bo težav. Sobe je navajen, vsak dan se igra v njej. Res nima smisla, da celo noč bediš."

"Malo mi je vseeno neprijetno, Tadej. Tudi potem se bo zbujal na dve uri, ker je tako navajen, sama pa bom imela več poti do njegove sobe, da ga umirim."

"Vem, miška, ampak vsaj vmes boš zadremala, ne pa prisluškovala vsakemu zvoku. Pa tudi jaz se ne bom več zbujal v modricah, zaradi tvojega nenehnega brcanja ob smrčanju," se je pošalil Tadej, čeprav je bilo v tem veliko resnice. Res sem celo noč merila jakost njegovega smrčanja in ga vsakič, ko je presegla dovoljene decibele, močno brcnila. Saj bi ga nežno, pa na to ni reagiral.

Prva stvar, na katero sem pomislila, ko sem odprla oči je bila »sonce«. Zunaj je svetilo sonce, ob meni ni bilo več Tadeja in preplavila me je groza. Roka sva ponoči preslišala, zgodilo se mu je nekaj hudega in Tadej ga je odpeljal v bolnišnico. Letela sem proti Rokovi sobi in obstala pred zaprtimi vrati. Zaprta vrata? Obstaja možnost, da najin vsakedveurisezbudim sin še spi? Borila sem se sama s seboj. Odpreti vrata in preveriti, ali diha, in ga zbuditi, če res spi, ali pustiti nesrečno kljuko od vrat pri miru in verjeti, da je vse v najlepšem redu? Kot umirjena ženska sem globoko vdihnila in s polno močjo odprla vrata, da jih je skoraj vrglo s tečajev. Prizor me je presenetil. Sin je mirno spal na trebuhu in molel vse štiri od sebe, niti zdrznil se ni ob mojem kung fu odpiranju vrat. Mrtev je. Roko sem mu položila na hrbet in takoj se je začela dvigovati v ritmu njegovega dihanja. Previdno sem se odpravila iz sobe in poklicala Saro.

Po kratkem zvonjenju se je prijateljica oglasila:
"Živjo, Lana, kako ste kaj?" Vzhičeno sem ji povedala, da je Rok prvič prespal noč. Bila je strašno ponosna na malega falotka:
"Kaže, da sta ga prej vidva motila s premikanjem, zato je zdaj v miru spal. Upam, da ni bila muha enonočnica in da te jutri zjutraj ponovno razveseli. Še predobro se spomnim, kako sem bila srečna, ko je Lučka končno ugotovila, da je spanje prijetno." Nadaljevala je:

"Kako pa ste drugače? Počasi lahko tudi ti pripelješ Roka k naši Lučki, verjetno bi se zdaj že prav lepo zaigrala." Strinjala sem se. Imela pa sem še eno vprašanje za Saro.
"Povej mi nekaj, prosim. Slišala sem pričevanja nekaterih mamic, da imajo, medtem ko je otrok tako majhen, brez težav pospravljeno stanovanje. Je to urbani mit ali je to dejansko mogoče?" Pri nas je bilo namreč še vedno vojno stanje. Igračke so se vile od otroške sobe do kuhinje, po tleh se je nabiral prah, posoda je prevečkrat počakala v koritu na naslednje jutro. Preprosto mi ni uspelo pospraviti. Še nisem dobro odložila metle, že se je v kotu pojavil nov prah. V času pred Rokovim štetjem je bilo najino stanovanje kot iz škatlice, zdaj pa kot da je skupaj s sinom prispela še pošiljka s kilogrami prahu. Sara me je potolažila:

"Še kako mi je poznano. Pri nas je celo tako, da kadar ne najdem kuhalnice, preverim tudi predale v kopalnici. Lučka za vsako stvar najde svoj prostor. Njena zadnja ideja je, da spadajo njene igračke nujno v hladilnik, papirnati prtički pa na štedilnik. Jaz pospravljam, ona razmetava. Zadnjič je prižgala pečico, odprla vrata, zlezla vanjo in se nadvse zabavala ob mojem paničnem vpitju. Si lahko misliš, kaj bi bilo, če ji ne bi bila ves čas za petami?" Očitno je povsod enako, saj je dodala še:

"Imeti otroka pač pomeni prstne odtise na ogledalih in kupe svinjarije. Otrok zahteva svoj čas in včasih so gospodinjska dela, s kuhanjem na čelu, postavljena na stranski tir. Sem se že sprijaznila. Prej kot se tudi ti, lažje bo." Zahvalila sem se ji za prijazen pogovor, pa se je že poslavljala reva. Lučka je očitno odprla Sarin predal z dokumenti in po njih risala z voščenkami.