Razmišljala sem, ali me bolj mika film na televiziji ali računalniške igrice, ko se je zaslišal iz sobice jok. Jok? Ali nismo to že prerasli? Zmedeno sva stala sredi hodnika in se spraševala, kaj storiti. Tadej je navijal, da ga pustiva, saj izsiljuje, jaz sem že videla Roka, kako se je zataknil z nogo ob posteljne stranice. Šepetajoče sva povzdigovala glas.
"Pojdi, ampak če je samo izsiljeval, pripiši sebi!"
"Kaj pa če je kaj narobe?"
"Kaj bi bilo narobe, saj je bil še deset sekund nazaj živ in zdrav!"
"Tebi je vseeno, samo da imaš mir!"
"Glej, naredi kar želiš, ampak če vprašaš mene, boš jutri ponavljala današnji večer. Vsak dan bo poskušal. Sem bral." To mi je dokončno izbilo dno. Odšla sem proti sobici, ker mi je materinski čut glasno pravil, da je nekaj narobe. Menda mama ve, kaj je najbolje za otroka. Rok pač ne zna izsiljevati. Takoj ko sem odprla vrata, je jok utihnil. Prižgala sem nočno lučko in z najbolj nežnim glasom vprašala sina, kaj je narobe. Veselo se je dvignil pokonci. Na veliko presenečenje sem ugotovila, da je njegov obraz suh kot Sahara. Kapljice solza ni bilo na njem. Stegoval je roke proti meni. Mulček me je prav grdo nasankal. Položila sem ga v posteljico, mu povedala, da je noč za spanje in odšla iz sobe. Zunaj me je kot sokol čakal Tadej. Posmehljivo je vprašal:
"Marsovci, odgriznjen prst, smrtonosni plin? Kaj je bilo tako hudega?" Nesramno sem ga odrinila in odšla v spalnico. Potem sem zarenčala proti njemu:
"Tudi, če me bi še stokrat klical, bi šla pogledat. Ali nima pravice, da kdaj ni zaspan?" Včasih je bil Tadej zares trd kot kamen. "Ima pravico. Kot imaš ti pravico celo noč hoditi k njemu. In verjemi – točno to boš počela," se je hudoval.

Povabil me je na partijo kart. Sicer sem jih rada igrala, nisem pa marala izgubljanja. In Tadej je po nekem čudnem naključju vedno zmagal. Sam je temu pravil znanje in dober spomin, meni pa se je zdelo, da je imel polno košaro sreče. Vzel je karte s police in jih počasi mešal. Imel je zanimivi način držanja kart, obrnil jih je navpično. Potem jih je razdelil vsakemu nekaj. Nad glavo mi je zasijala mavrica in zažvrgoleli so ptički, v rokah sem držala odlične karte. Kotički ustnic so mi trzali, a sem se trudila, da se ne izdam. Bila sem prepričana, da je tokrat zmaga moja. Opazovala sem Tadeja in mu iz oči prebrala, da ima v rokah revščino. Pogumno sem položila prvo karto na mizo, ko se je že spet zaslišal jok.

Mojih kart ni bilo več na mizi. "Tadej, kaj si storil? Kje so moje karte?" Jecljajoče se je izmikal: "Oprosti. Sem se nagnil, da prižgem radio, pa sem jih po pomoti sklatil z mize. Potem nisem vedel, katere so pripadale tebi." Lahko bi ga utopila v žlici vode, lažnivca. "Zanimivo. In to ravno danes, ko bi te pohodila kot ščurka. Navadni goljuf si, veš to?" "Nisi jezna menda, Lanči. Saj vendar veš, da ni dobro za moj renome, če zmagaš. To vendar lahko razumeš, saj si pametna punca," se je smejal tako prisrčno, da mu nisem mogla zameriti. Pospravila sem karte v škatlo in mu nagajivo rekla: "Za kazen naju jutri pelješ v restavracijo. Pico z morskimi sadeži bom." Dvignil je oči in zaploskal kot majhen otrok: "Poglej jo, lisico. Takole se ti znajdeš. Seveda vaju peljem, zakaj pa ne. Prav prilegel se bo sproščen večer. Kako kaj Rok? Upam, da nisi utrujena, danes boš prehodila še veliko kilometrov."

Ponos gor ali dol, priznam. Prav je imel. Rok me je že šestič spet klical z jokom, ko sem imela vsega dovolj. Bila sem prepričana, da mu nič ne manjka, zato sem ga pustila in si nervozno grizla nohte med poslušanjem prenosne varuške. Zajokal je še dvakrat in utihnil. Do jutra se ni več oglasil. Tadej 1. Lana 0. Vseeno sem bila dobre volje, misel na slastno pico me je držala pokonci cel dan.