"Je že?"
"Ne, ni še." Nista minili niti dve uri, ko je spet zazvonil telefon:
"Zdaj pa je. Sem čutil na vodi. A je že?"
"Tadej, koga misliš, da bom najprej poklicala, ko se bo to zgodilo? Se spusti vsake toliko, ampak še ni zbral poguma, da bi dejansko shodil. Dajva mu čas."

In spet sem čakala dan za dnem, ga spodbujala in mu nastavljala igračke nekaj korakov stran od mizice, fant pa ni zbral poguma.

"Živjo Lana, kako si kaj? Kličem, da," je spet mencal na drugi strani telefona Tadej. Grobo sem ga prekinila:
"Ne, ni še shodil. Adijo." Ugasnila sem telefon in se stegnila, da ga položim na mizico, ob kateri je kot vsak dan hodil Rok. Takrat pa je mali junak spustil mizico, naredil dva kratka koraka, bolj po pomoti kot zares, z rokama široko naprej, da je cel treščil v naročje. Jaz pa sem kričala kot žival:
"Hodi! Hodi! Moj otrok hodi!"

Poklicala sem tri prijateljice, odtipkala šest telefonskih sporočil in objavila vesel dogodek na javni forum. Šele čez dobri dve uri sem se spomnila, da bi lahko obvestila tudi Tadeja. Hitro sem ga poklicala in norela v telefon:
"Ugani, kaj ti bom povedala? Najin Rok hodi. Naredil je ogromno korakov, sem prepričana, da bo v treh dneh shodil."

Mamice zmeraj pretiravamo in tudi sama nisem bila izjema. Nemalo presenečen je bil Tadej, ko se Rok še naslednja dva meseca ni spustil od nesrečne mizice, čeprav je vsako popoldne dežural v dnevni sobi. Kot vedno je tudi zdaj najin sin dokazal, da bo hodil takrat, ko bo sam pripravljen in sposoben in niti trenutka prej. Bravo, mali mož!

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na