Zjutraj sem odprla oči in najprej pomislila na torto. Tadeja ni bilo več v postelji, dogovorjen je bil v lokalni trgovini, da pride po narezek. Pijača je čakala v hladilniku, slani prigrizki pa v shrambi. Povabljenih je bilo trideset ljudi. Med njimi moja Žanet in Sara z družino, pa Tadejeva sestrična Meta z družino, pa tašča in nekaj mojih ter Tadejevih bližnjih sodelavcev s partnerji ali družino. Kazalo je, da bo lep dan. Rok je še sanjal sanje pravičnega, tako da sem kar v pižami smuknila v kuhinjo in potisnila nos v hladilnik. Tam pa me je čakala prava katastrofa! Moja torta se je povesila na eno stran, v sredini je upadla in je imela veliko luknjo, klovn pa je bil tako razmazan, da je teklo še mimo podstavka na polico hladilnika. Torta se je iz popolne torte spremenila v popolno polomijo. Barve se očitno niso strdile in potem je teklo malo po torti, malo pa meni solze po licih. Pa tako sem se trudila! Zdaj je, kar je. Upala sem, da je torta vsaj okusna. Tašča tako ve, da nimam pojma, ampak da bi bila nesreča še večja, se je sama cel teden ponujala, da speče torto:
"Lanči, škoda je kupovati torto, ko pa jo jaz spečem v eni uri in to veliko bolj okusno in naravno."
"Ne skrbite, mama Rezika, sama jo bom pekla. Imam recept, ki ga je uporabljala še moja mami, njej je torta vedno odlično uspela."
"Si prepričana? Dober recept še ne pomeni, da si ti dobra v kuhinji," se je na ves glas smejala s svojim značilnim oslovskim smehom. Nisem se dala:
"Se bom pač bolj potrudila. Prepričana sem, da mi bo uspelo!" Tašča se je še vedno smejala domislici izpred minute, zato je sledilo neizogibno. Njeno kolcanje.
"Joj, Lanči. Prestraši me. Zakriči v slušalko, prestraši me!" Pri priči sem odložila slušalko, da sem se znebila njenega »prestraši me« govora. Mogoče pa jo je tup tup tup v resnici prestrašil in je s kolcanjem prenehala. Pa saj ne da je to v katerem koli smislu moja težava. Iz razmišljanja me je zdramil spomin na prizor izpred nekaj minut. Moja prva in hkrati ponesrečena torta. Tadejevi sodelavci bodo gotovo ponosni na gospodinjske spretnosti njegove žene. Če ne bi bilo tako žalostno, bi se morda celo smejala. Poskusila sem rešiti, kar se je rešiti dalo in upala, da mi Rok nameni še deset minut miru. Iz njegove sobice še vedno ni bilo slišati glasu in očitno je bilo, da mirno spi.

Prva stvar, ki jo je prinesel skozi vrata, ni bil narezek, ampak … Torta! Hkrati sva pogledala proti pultu, kjer se je bohotila moja pravkar popravljena umetnija. Brez besed, samo z očmi sem mu nakazala:
"Kaj je to?" Odkašljal se je in zmedeno rekel:
"A si spekla še eno torto? Zjutraj sem pogledal v hladilnik in brez zamere, razgled me ni najbolj očaral. Bil sem prepričan, da boš ti enakega mnenja, pa sem kupil še eno. Tudi ta je čokoladna." Težko bi bila jezna. Težava je bila samo, da je bilo v hladilniku skoraj premalo prostora za dve torti in narezek, zato sva vso pijačo položila na pult, poleg pa vso ostalo hrano iz hladilnika, razen masla in zdravil. Počasi je bilo treba zbuditi Roka, ki je še vedno spal, da se pripravimo za opoldanski piknik. Jaz sem odšla v njegovo sobico, Tadej pa je že pozdravljal sodelavca, ki je prišel, da nekaj pripomočkov in hrane odpelje na kraj piknika.

Se nadaljuje …