Adaptirano mleko in krči

Trudila sva se tudi  z različnim adaptiranim mlekom. Obstaja mleko proti krčem. Pa mleko proti zaprtju in mleko proti polivanju. Znašla sva se pred veliko dilemo. Namreč, kaj storiti, ko imaš otroka, ki poliva, ima krče in težave z odvajanjem? Ne veste? Jaz tudi nisem. Zadevo sva reševala tako, da sva pač eksperimentirala. Po enem je bil revež še bolj zaprt, imel pa je manj krčev, po drugem je imel neznosne krče, ni pa polival. Končno sva našla pravo mleko, na spletu pa način sproščanja vetrov pri otročku, ki je pomagal najinemu sinu. Ob ogledovanju videa, sem bila prepričana, da bo mama otroku polomila noge. Če bi bil filmček posnet v Sloveniji, bi nemudoma poklicala socialno skrbstvo, tako pa sem ga z zanimanjem opazovala dalje in prosila boga, da mati otroku ne polomi nog in zmečka trebuščka. Filmček je prikazoval dojenčka s kolikami. Mati je otroku prijela nogici pri gležnjih in jih s precejšnjo močjo stiskala proti trebuščku, jih vrtela pokrčene v kolenih, otrok pa je spuščal vetrove, da sem ostala odprtih ust. Iskala sem znamenja trpljenja na obrazu dojenčka, a njegov izraz je bil v znamenju čiste blaženosti, usteca v nasmešku, oči polne olajšanja. Tako drugačna tehnika od nežnega pritiska nogic na trebušček, ki sem jo poznala in izvajala pred tem.

Kot raketa sem poletela k Roku in preizkusila čarobno novost, Tadeju pa je sorazmerno z Rokovim spuščanjem vetrov z obraza izginjala groza in se končala s povešeno čeljustjo od začudenja. Rok je pri priči nehal jokati, njegov trebušček ni bil več trd in napet, kremo proti krčem pa sva z veseljem vrgla v smeti. S kombinacijo mleka in močnejše masaže, sva Roku občasno uspela preprečiti krče.

Vzgoja otrok in rabljena oblačila

»Lanaaa! Obisk. Meta je prišla.« Ojoj. Tadejeva sestrična. Sicer čisto prijazna ženska, ampak s čudnimi pogledi na vzgojo otrok. Še preden se je Rok rodil, sva včasih šokirana obsedela ob opazovanju njene vzgoje. Imela je dva odlično vzgojena otroka, a njun dan je bil prepreden s prepovedmi in omejitvami. Ne to, ne ono. Njena filozofija je bila pač, da otroku vse nevarne stvari postaviš v dosegu rok in ga potem z vsakdanjim ponavljanjem učiš, da jih ne sme prijemati. Ker se ni osredotočila samo na nevarne stvari, ampak tudi na stvari, ki se ji niso zdele primerne za otroške roke, je to izgledalo nekako takole:

»Maja, ne! Pusti rožo. Timotej, rekla sem ne! Ne dotikamo se flomastrov! Maja, elektrika je nevarna! Maja, pazi kje hodiš! Maja! Kaj sem rekla glede mobitelov? Timotej, pazi, stopnica! Timotej! Timotej! Si gluh? Pusti časopis na mizi! Ne dotikaj se tega in onega! Ne vleči prta z mize, ne odpiraj predalov!«

Midva sva se ravno zaradi te izkušnje, odločila narediti stanovanje prijazno otroku, ko Rok odraste. Nevarne stvari izven dosega rok, kar se ne da umakniti, pa res z opozarjanjem preprečevati nesreče.

Meta je prinesla polno vrečo oblačil za Roka. Prijazno mi jo je ponudila in dodala, naj izberem, kar mi je všeč in podarim naprej, česar Rok ne bo nosil. Oblačila so bila res lepa, imela pa sem eno logistično težavo. Čeprav so bila oblačila ljubka, nekatera samo enkrat nošena in zelo ohranjena, se mi je misel na to, da jih je neki dojenček že nosil, da jih je slinil in kakal po njih, zdela odvratna. Moj otrok vendar ne bo nosil rabljenih stvari. Mnenje sem spremenila že štiri mesece pozneje, ko je Rok prebolel svojo prvo črevesno virozo. Oblačila sem mu, kar mi je prišlo pod roke, ne glede na to ali je oblačilo novo ali rabljeno. Imela sem res hecen strah pred tujimi stvarmi, saj se vendar operejo. Še kako hvaležna sem bila za vsak podarjen kos, za katerega ni bilo treba odšteti denarja.