DNEVNIK: Ko nasveti o vzgoji ne delujejo …

Anita Zupanc

Dnevnik mlade mamice

28. 09. 2011 08.42

Pred dvema mesecema so me knjige, namenjene vzgoji, tako zmedle, da sem se odločila, da bo edina knjiga, ki jo bom uporabljala, knjiga z naslovom "Kako mati ne bere vzgojnih knjig in dela po lastni pameti".

Številni nasveti o vzgoji otrok so me samo zmedli. Odločila sem se, da bom prisluhnila sebi ... FOTO: iStockphoto

Bilo je ravno v času začetkov Rokove trme in Tadejevi sestrični Meti in sodelavki Sonji sem potožila, da se ne znajdem najbolje. Da bi si srčno želela knjige, ki bi mi pomagala na poti Rokovega odraščanja. Kakšen šok sem doživela, ko mi je prva prinesla knjigo z naslovom Otrok rabi trdo roko, druga pa Otroka vzgajamo nežno. Pa bodi pameten, če si lahko. Res sva imela težave z Rokovo trmo, čeprav se je bližal komaj prvi svečki. Vsak dan je bil nov podvig in vedno bolj sem razumela, kaj pomeni mali otrok – male težave, velik otrok – velike težave. In dragi moji, Rok je bil star šele enajst mesecev. Fant se je šele učil jesti, na njegovi majhni ritki pa je kraljevala plenička, tako da sem se včasih res vprašala, kaj nas še čaka.

Potolažila me je prijateljica Žanet: "Stara, nimaš kaj. Kar se mora, se mora. En predlog. Obleci Roka in pridi do trgovine. Zagotovo s Tadejem potrebujeta kakšno reč, pa bomo malo nakupovali." Moja Žanet. Vsako stvar je reševala z nakupovanjem. Slab dan? Šoping. Hemoroidi? Šoping. Odrezan prst zaradi sladkorne? Šoping, kaj pa drugega. Pa smo šli. Oblekla sem Roka in se z njim odpeljala do lokalne trgovine. Tam me je že čakala nasmejana prijateljica. Sama je imela zelo rada otroke, ampak bila je strašna avanturistka. Ves denar, ki ga je prihranila, je porabila za potovanja. In šoping. Nekoč, nekje se je morda videla z družino, a za popolno pravljico je potrebovala ključni člen – očeta otroka, ki ga niti pod razno še ni iskala.

Njene besede so bile vedno: "Samsko življenje je bistvo zabave." Včasih sem se z njo strinjala, potem pa spoznala Tadeja, se vanj noro zaljubila in ugotovila, da sem z njim v paketu dobila še vsevedno taščo. Vseeno sva se po hitrem postopku preselila v skupno stanovanje in po dveh letih ljubezni zagledala dve sladki roza črtici. Kdo bi si mislil, da se bom tako spremenila.

"Zemlja kliče Lano, ponavljam, Zemlja kliče Lano!" se je norčevala Žanet in me s tresenjem priklicala iz razmišljanja. Stresla sem se, ko sem zagledala Roka, kako z eno roko drži Žanet, z drugo pa brska po cvetličnem loncu pred trgovino. Da bi bilo veselje še večje, sem ugotovila, da zemlja v loncu kadilcem služi za ugašanje cigaret, in skoraj me je kap, ko sem zaslišala "njam njam" iz Rokovih ust. Veselo se je basal z zemljo in ostanki nikotinskih palčk, na njegovem obrazu pa je bil izraz čiste uživancije.

"Evo, mama, kaj zelenjava, kaj sadje. Travo, kamenje in zemljo mu daj. Vidiš, kako uživa!" se je od huronskega smeha skoraj razpočila Žanet. "Ti pa nisi resna. Veš čez koliko prstov so šle cigarete? Pa kdo je to kadil. Pa umazana zemlja. Bljak, kar gnusi se mi." Rok je takoj pritegnil: "Bek mama, bek." Ja, sinko, po ustih trenutno ne valjaš najbolj sterilnih stvari. Hitro sem ga obrisala in se še sama nasmejala. Sine je v pol minute skoraj dosegel kvoto kile svinjarije, ki jo mora pojesti vsak otrok, dokler ne odraste. Za odpornost. Pa dober tek. Umazanega okoli ust sem odnesla v trgovino in nakupila potrebno.