"Lana, ampak ti si pa od hudiča! Si ti ista Lana kot pred par meseci? Umirjena, prijetna punca, ki iz dna duše sovraži kompliciranje? Presenečena sem, res. Glej, prej naju je natakar prekinil. Ni vnaprej določenih jedi, ki bi vsem dojenčkom povzročale krče. Mamica bi naj sama poskusila, kaj jima ustreza in kaj ne. Pri enih dojenčkih je to čokolada, pri drugih stročnice, pri tretjih pa nič od tega. Poskusi, pa boš videla, morda Roka ne bi motila nobena hrana na listi prepovedanih živil," je spet začela Žanet, po novem očitno diplomirana zdravnica.

"Glej, Netka, pusti. Menda vem, kaj mojemu otroku ustreza in kaj ne. V šoli za starše je babica naštela prepovedana živila, kakšna mama bi bila, če bi jih preizkušala na svojem otroku. Že tako ima krče od jutra do večera in od večera do jutra, naj s svojo prehrano poskrbim, da bodo še hujši?" se nisem dala. Danes je očitno že vsak poklican, da uči ostale. Žanet sem očitno užalila. Pripomnila je le še, da se ji zdi čudno, da ima Rok kljub vsemu krče, če pa pazim, in da očitno hrana nima nič pri tem. Vrnil se je tudi natakar in mi poleg sadne kupe prinesel tudi račun, ki me je spravil pokonci. Cena je bila enaka kot za sadno kupo iz mešanega sadja, kar se mi je zdelo nezaslišano. Samo za čisti mir sem pogoltnila besede in nadaljevala pogovor s prijateljico. Pojedli sva vsaka svojo sladico in se odpravili proti trgovini.

Še prej sem poklicala Tadeja. "Živjo, kako je Rok? Je jedel? Je priden? Me kaj pogreša?"

"Lana. Že drugič me kličeš v tej uri in povedal ti bom enako kot prej. Jedel je, zdaj spi, vmes pa je jokal. Nič drugače kot vsak dan. Lepo skrbim zanj, previl sem mu pokakano ritko in ga uspaval v naročju. Daj, ne skrbi. Sprosti se in uživaj. Te ne pričakujem še vsaj dve uri."

Kako hudiča naj se človek sprosti, če pogreša svojega otroka. Prepričala sem se, da me doma res ne čaka drugega kot kričeč sin in da nujno rabim odklop. Sama sebi sem postavila nalogo: v naslednji uri brez omembe Roka. Vedela sem, da mi bo Žanet za odločitev nadvse hvaležna. Jasno mi je bilo, da sem v slaščičarni govorila samo o Roku, čeprav sem zmeraj prezirala starše, ki so to počeli. Uboga Žanet sploh ni prišla do besede, o Indiji vem toliko kot prej, se pravi nič, pa je vseeno tiho poslušala moje samogovore in mi poskušala svetovati. Opravičila sem se ji za izpad, sama pa me je med objemanjem tolažila, da me še kako razume.

"Zdaj si mama. Ostale stvari so v drugem planu. Ampak ne zdaj. Zdaj smo v prvem planu ti, jaz in tvoja nova garderoba. Greva, bejbi!"

Opazovala sem svojo postavo v steklenih izložbah in potiskala trebuh vase. Ocenjevala sem, kako hudo je videti. Ravno ko sem se prepričala, da sploh ni tako hudo in da zadevo potenciram, se je ob naju ustavila moja bivša sošolka iz osnovne šole. Po začetnem pozdravu je zmedeno pogledovala moj trebuh in videla sem, da razmišlja, ali sem se samo zredila ali sem res pred kratkim rodila. Jecljajoče je poskusila srečo: "Fantek? Punčka?" Ponosno sem ji odgovorila: "Fantek! Rok!" "Uuu, kako lepo! Pa že ime ste mu dali. Da te ne bo punčka presenetila ob rojstvu, ultrazvoki niso vedno stoodstotni. Koliko še imaš do konca, dva, tri mesece?" je čivkala in se hihitala ter povsem spregledala moj srepeči pogled in Žanet, ki se je skoraj zadavila od pokašljevanja.

"Rodila sem že. Pred dvema meseca, Danica. Kako si pa ti kaj? Tistega tipa, ki te je varal s tremi, si zagotovo pustila. S kom si zdaj?" "Kdo me je varal?! Aljaž?! Kdo ti je to rekel?" je piskajoče poskušala skriti histerični napad ob moji provokaciji.

"Ojoj, nisem vedela, da si še z njim. Saj konec koncev nima smisla, preteklost je preteklost, zagotovo ima zdaj rad samo tebe," sem zaključila in se poslovila. Žanet me je objela, se poleg režala kot utrgana in med smehom poskušala povedati, kar misli: "Ti hahaha, nora hahaha, kako si hahaha!" oziroma z drugimi besedami: "Ti stara moja, si nora. Kako si jo zabila. Preden spet padeš v vprašanja, ali si debela, naj ti povem, da nisi. Imaš čisto malo trebuščka in ni človeka na tem svetu, ki bi mislil, da je to nosečniški trebuh v sedmem mesecu, tako da je dobila, kar je iskala. Če bo ona organizatorka vaše naslednje obletnice, si upam trditi, da vem, kdo ne bo povabljen."

Ob hihitanju sva nadaljevali pot proti stranišču, saj so meni popuščale prsne blazinice. Tam sem jih zamenjala in končno vstopila v trgovino, kjer sem izbrala nor model kavbojk in dva lepa prehodna topa. Spet sem se počutila privlačno.