V trgovini sem srečala znanko, ki je rodila dva tedna nazaj. Njen otrok je mirno počival v lupinici in prva stvar, ki sem jo opazila, je bila, da ima sredi čela ogromno znamenje. Štorkljin ugriz. Mamica je bila vzhičena: "Ali ni čudovit? Najlepši otrok na svetu je. Opazovala sem ostale otroke v porodnišnici in verjemi, da sem realna, ko rečem, da nihče ni bil tako lep kot moj Matevžek." Iskala sem to opevano lepoto v vozičku, a opazila je nisem. Pred mano je bil zmečkan, debelušen novorojenček, s čudno spalno grimaso na obrazu. Brez las, samo gost puh mu je poganjal iz glave. Nerada lažem, pa vendar:

"Joj, res je lep. Čudovit je. Dobri geni očitno." Mamica ga je nežno pobožala po ličku in mi rekla:
"Pravijo, da je čisti očka. Ima enake poteze." Verjemite, poznam njegovega očka in tole dete pred menoj zagotovo ni podobno svojemu očku. Niti mamici. Presenetilo me je, kako ljubezen do otroka zamegli realno sliko. Odločila sem se, da takoj ko končam z nakupom, doma pogledam slike Roka, žal mi je bilo samo, da jih znanka ne bo videla, da bi lahko primerjala, kako izgleda resnično lep novorojenček. Poslovili sva se, sama pa sem se zalotila, kako nakupovalni voziček potiskam gor in dol, kot bi uspavala banane in brokoli v njem. Očitno mi je uspelo, banane ležijo čisto pri miru, brokoli pa se tudi zadnjih par sekund ni premaknil.

Nakup je bil za mano, vrečke sem odvrgla v kot in odhitela v dnevno sobo. Za menoj je prihitel Tadej z Rokom v naročju. "Kje gori?" se je nasmehnil. Zamahnila sem z roko, poljubila Roka in odprla predal s slikami. Tadeju sem povedala vse o srečanju z znanko in poleg pretiravala z opisom njenega Matevža.

Pobožal je Roka in me vprašal: "A ni najin Rok najlepši osemmesečnik na svetu?" Padla sva skoraj v delirij od smeha. Res je, Rok je bil najlepši in najbolj čudovit osemmesečnik na svetu. In ravno midva sva ga dobila.

Rok, kaj pa počneš?!

Najlepšega otroka na svetu sva počasi navajala na občasno samostojno igranje. Ker je že kobacal, se je vsake dve minuti iz sobice skobacal do dnevne sobe. Njegovo sobico sva naredila "otrokom prijazno" in ni bilo nevarnosti, da bi se poškodoval. Vse omare so bile z vijaki pritrjene na steno, predali niso imeli ročajev, zaščitila sva vtičnice in na vrata zalepila kos debelejše gume, da jih ni mogel zapreti. Rad se je dvigoval ob posteljici, ki je bila samo še en igralni rekvizit več, spal je še vedno pri nama. Med igro je vedno grulil, se pogovarjal in pel poskočne narodno zabavne pesmi. Malo šale ne škodi, zagotovo pa je bilo njegovo petje bolj prijetno ušesom kot marsikatero z naše estrade.

Nekega večera pa sva sedela v dnevni sobi in se tiho pogovarjala o Tadejevi službi. Vsake toliko sem vstala in odšla v sobo pogledat kaj mali umetnik ustvarja. Lepo se je igral, včasih z avtomobilčki, drugič z medvedki. Naenkrat me je spreletel hladen srh:
"A ga ti slišiš?" sem hitro vprašala Tadeja, ki mi je po moško odgovoril:
"Hm, koga?"
"Ja predsednika Palestine vendar! Trap! Roka mislim, čista tišina je v sobi!" Oba sva bila v nanosekundi pokonci in se prerivala po hodniku, da čim prej prideva do sina, ki je bil očitno v težavah. Otrok pač nikoli ne utihne brez razloga! In res je imel razlog: robčke za ritko. Sedel je pri predalniku in iz embalaže vlekel en robček za drugim. Soba je dišala po aloe veri, mali mulc pa se je smejal do ušes. Pred seboj je imel hribček, kaj hribček, goro, narejeno iz (dragih) robčkov, in življenje v tistem trenutku zanj ni moglo biti lepše. Tadej ga je odnesel v kopalnico, sama pa sem robčke previdno potisnila nazaj v embalažo. Enako kot Rok, enega po enega. Dobila sva pomembno lekcijo. Kadar čebljanje malo večjega dojenčka naenkrat utihne, ne pomeni, da je zaspal ali se samo umiril, pomeni, da zagotovo počne nekaj takšnega, kar mu bomo že naslednjo sekundo vlekli iz rok ali ust.